Skriti kotiček veselja in umetnosti

Pogovor z ilustratorko Janjo Račič ob odprtju razstave v Luciji

V Luciji, blokovskem naselju pri Portorožu, je v pritličju enega od blokov tudi znana picerija Palma. Zelenice ob bloku je samoiniciativno in prostovoljno uredil (in jih še ureja) umetniški fotograf Rok Dolničar. Skrbno je zasadil gredice z raznovrstnim pisanim cvetjem, posadil nova drevesa in grmičke, pokosil travo … Skozi naselje in mimo bloka s picerijo teče potok Fažan. Nad bregom odkrijemo tudi travnik, ki ga skrivajo drevesa in ta nudijo prijetno senco stanovalcem. Travnik je Janja Račič v dogovoru z Občino Piran izkoristila za razstavo. Rok ji je posodil stojala in pomagal pri postavitvi razstave. Pod drevesa sta v krog razporedila lesena slikarska stojala, nanje je Janja postavila svoje nove ilustracije na temo otroštva. Na majhni mizici je ležala knjiga vtisov, poleg nje še kemični svinčnik, tudi flomastri, barvice in papir za otroke, ki bi želeli risati. Na ogled je bila še Janjina prva knjiga Vito in njegova mama nista sama. Razstavo na prostem je Janja žal morala predčasno pospraviti zaradi napovedanega slabega dežja, prav tako odpovedati načrtovane dogodke (npr. obisk otrok iz vrtca, koncert in kamišibaj predstave zanje, vodeni ogled razstave). Na ogled sem šla že prvi dan. Zbralo se je kar precej ljudi, prišli so stanovalci bloka, mimoidoči, naključni obiskovalci. Očitno je dogodek povezal ljudi. Ko je Rok Dolničar začel (v glavnem na svoje stroške) urejati okolico bloka, je v srcu nosil željo po t. i. “community building”. Ljudje, ki živijo osamljeni vsak v svojem stanovanju, naj bi se ob skrbi za urejeno okolico povezali, se pogovarjali, skupaj načrtovali, se veselili, si pomagali. Tako si obiskovalci tistega dne niso ogledali le Janjine razstave, ustavljali so se ob cvetličnih gredicah, pod novo zasajenimi drevesci in klepetali. Prišlo je tudi nekaj malih prijateljev Janjinega prvega otroka, sina Jonatana. Hčerkica se je raje skrila v mamino naročje in od tam zvedavo opazovala dogajanje. Roka in Janjo želim predstaviti tudi bralcem Novega glasa, zato sem ju povabila k pogovoru. Ko sem pripravljala intervju, je bil Rok žal odsoten, tako da sem par vprašanj zastavila le Janji.

Janja, o tebi vem, da si po poklicu medicinska sestra, imaš dva otroka in že nekaj let živiš na Obali. Kako je prišlo do tega, da si iz Dolenjske prišla sem?

Iz Dolenjske sem prišla na Obalo študirat. Da bom ostala tukaj, si takrat nisem upala pomisliti.

Spoznali sva se pred leti in že takrat si gojila željo po ustvarjanju, ilustriranju, pisanju. Nekaj zgodbic in ilustracij si objavljala v različnih revijah. Še kje?

Ilustracije so zaživele v pobarvanki Jezusov ognjeviti prijatelj, ki je hkrati tudi kratek življenjepis sv. Ignacija Lojolskega. 500-letnico njegovega spreobrnjenja smo praznovali med letoma 2021 in 2022, leta 2022 pa še posebej 400 let od kanonizacije oz. proglasitve za svetnika.

Želela si izdati tudi knjigo in uspelo ti je. Lahko poveš, kako je nastajala slikanica Vito in njegova mama nista sama? 

K ilustriranju knjige Vito in njegova mama nista sama me je povabila Tina Čerin, ki je avtorica besedila. Knjiga je imela izključno dobrodelno noto. Zavod Živim se zavzema za pomoč mamicam, ki se v času nosečnosti znajdejo v stiski. Poleg dobrodelne note so s pomočjo knjige poskušali bralce na subtilen način nagovoriti, da se življenje začne s spočetjem in da so ob ustrezni pomoči odločitve mamic bistveno lažje. Zelo sem ponosna, da sem lahko del te zgodbe.

Letos se je številnih dotaknilo tvoje pričevanje na Pohodu za življenje v Kopru. Kako si ti doživela ta pohod?

Pohod za življenje spreminja zgodbe. S pričevanjem sem skozi lastno izkušnjo poskušala predati sporočilo, da so stavki, kot so: sedaj ni pravi čas za dojenčka, nimam dovolj denarja, imam premajhno stanovanje, to sploh ni otrok, se sploh zavedaš, kaj se dogaja po svetu …, meje, ki si jih človek postavi sam. Sam sebi. Naj ne bodo takšna prepričanja razlog, da se ustavimo. Odločitve, sprejete iz stiske, so največkrat napačne. Izven teh meja, prepričanj obstaja drugačno, lepše življenje.

Mislim, da se premalokrat zavedamo, da ima lahko prav vsak od nas velik vpliv na odločitve drugih ljudi, posameznikov. Zato vabljeni na Pohod za življenje v soboto, 27. septembra, v Maribor in v soboto, 4. oktobra, v Ljubljano. 

Lahko poveš, katero tehniko si izbrala za svoje ilustracije in zakaj?

Ilustracije so narejene z barvicami. Barvice so mi bile vedno pri roki že od malih nog. Kasneje sem znanje o tej tehniki poglobila in zagotovo mi je ta tehnika tudi najbolj pri srcu. Nudi veliko nadzora nad potezami in to mi je všeč. Sicer uporabljam tudi akvarel, oljni pastel, barvice v mešani tehniki.

Kako pa izbiraš teme za ilustracije? Se navezujejo na pravljične ali na resnične zgodbe?

Teme, ideje so vzete iz resničnega življenja. Sem mamica dveh otrok. Drobni vsakdanji dogodki v spontani igri me navdihujejo. Moja punčka je recimo en dan svojo lutko v vozičku peljala ob potoku in ji kazala race, race pa so z zanimanjem opazovale njo in lutko. Prečudovit prizor, ki kar kliče k risanju. Idej je preveč, časa premalo. 🙂

Tvoje ilustracije so svetlih barv, prikazuje otroke, živali, naravo. Izžarevajo veliko veselja, igrivosti in ljubezni. Kakšni so bili vtisi obiskovalcev razstave?

Že samo dejstvo, da je razstava našla svoj čas in prostor, je čarobno. Prostor v naravi je bil skrit, kot sem tudi jaz sama. To me je pomirilo, da ne bi bilo preveč naenkrat. Ampak ja … razstava je presegla moja pričakovanja. Ljudje, ki me poznajo, so bili veseli zame, saj so vedeli, da rada rišem. Naključni mimoidoči pa so naslednji dan pripeljali še prijatelje. Ob tem mi je res zaigralo srce.

Ilustracije na razstavi v Luciji si opremila z res pomenljivimi pesniškimi podnaslovi. Lahko poveš kaj o tem?

Podnaslovi so bili zame nujni, ker sem precej zadržan človek. J Morda sem prav zato sprva načrtovala, da bo razstava govorila sama zase. A ko smo jo začeli postavljati, so se mimoidoči ustavljali in tako sem začutila, da je prav, da sem ob ilustracijah. Tako malo rabimo, da smo lažji – samo nekoga, ki nas posluša.

Bi dodala še kakšno misel?

Ilustracije so vizualna pričevanja o tem, kako otroci doživljajo svet okoli sebe in znotraj sebe. So pripoved o lepoti narave, o bogastvu, ki se skriva v preprostosti. Hvalnica življenju in upanju. Zakaj življenje je čudež. Veliko bogastvo barv in oblik, dogajanja, igre med dobrim in slabim. Večkrat negotovo, nepredvidljivo in skrivnostno. V njem čudežno plavamo in smo tudi mi sami čudež. Sv. Ignacij Lojolski pravi, da tam, kjer občutimo srečo, hrepenenje po dobrem, radost, navdih, tam bi moralo biti naše srce.

Janja in Rok, hvala za lepo doživetje. Želim si, da bi s takimi dogodki, kot je bila razstava v gaju za picerijo Palma, še naprej bogatila prebivalce Lucije in drugih krajev v občini Piran.