Nabirajte si zaklade v nebesih

Otroci imajo hranilnike. Vanje mečejo svoje prihranke. Tudi nekateri odrasli vsak večer vržejo drobiž, ki jim je ostal, v hranilnik. Ne vržejo veliko, a če to počnejo vsak dan, se lahko sčasoma precej nabere. Naj imamo doma hranilnik ali na banki tekoči račun, je modro, da načrtujemo, kako bomo prihranili za čas, ko se nam lahko zgodi nesreča in bomo ostali brez prihodkov. Gospodarski strokovnjaki nas svarijo, naj pazimo, da bodo naše naložbe varne. Prevaranti nas morejo oslepariti, zato je čuječnost zelo na mestu. Lahko se odločimo za varčevanje za določeno stvar (avto, stanovanje), a se moramo pri tem varovati, da to varčevanje ne bi postalo za nas najpomembnejša stvar v življenju. Na to nas spominja Kristus, ko v današnjem evangeliju govori o zbiranju denarja. Govori, naj si prizadevamo nabirati zaklade v nebesih. Kako naj si nabiramo take zaklade? Eden od načinov je, da pomagamo drugim. Da obiskujemo bolne. Da pomagamo nasičevati lačne. Da tolažimo žalostne in spodbujamo obupane in zaskrbljene, da molimo za druge, zlasti za tiste v stiskah. Da pomagamo brezdomcem. Da obiskujemo bolnike in osamljene. Da odpuščamo tistim, ki so nam storili krivico. Da znamo prositi odpuščanja tiste, ki so nas razžalili. O tem nas bo Kristus tudi vprašal ob srečanju z njim pri poslednji sodbi. Da je delati dobro pomembna stvar, nam govori tudi naslednja pripoved.

V srednji šoli me je sošolec udaril v trebuh. Udarec ni bil samo boleč, ampak me je bilo tudi sram in čutil sem se ponižanega. Želel sem “izenačiti rezultat”. Ta načrt sem zaupal babici Meti, pa mi je bilo žal. Posebej zame je imela dolgo predavanje. Nerad sem poslušal njeno nakladanje, vendar sem si zapomnil, da mi je rekla, naj ne mislim na to. “Dobro rodi dobro, zlo pa zlo. Vsako dobro delo se ti bo nekega dne povrnilo, prav tako tudi vsaka slaba stvar, ki jo narediš.”

Potreboval sem trideset let, da sem razumel te njene besede. Babica je takrat živela v domu ostarelih. Vsak torek sem šel z njo ven na kosilo. Zelo dobro se spominjam najinega zadnjega kosila, preden je odšla v bolnišnico. Šla sva v bližnjo restavracijo. Babici sem naročil pečenko, sebi pa hamburger. Ko so nama naročeno prinesli, sem opazil, da babica hrano pred seboj samo gleda. Odmaknil sem svoj krožnik in potegnil k sebi njenega, ji razrezal meso in ji vrnil krožnik. Ko je zelo počasi s težavo nosila hrano v usta, sem se spomnil nečesa in šlo mi je na jok. Pred štiridesetimi leti je ona razrezala meso meni, majhnemu dečku. Babica je imela prav: “Vsako dobro delo se ti bo nekega dne povrnilo.” (Zgodbe kažejo novo pot, 81.)

Toda izkušnja ljudi je tudi, da se jim dobro, ki ga naredijo, ne vrne. To dejstvo nekatere spravlja v obup in jih ovira, da bi delali dobro. Vendar dobrega ne smemo delati zaradi tega, ker se nam bo povrnilo, ampak delamo dobro zato, ker smo izkusili, da je Bog dober do nas in nas ljubi. Pravzaprav bi morali biti takrat, ko nam dobro ni vrnjeno z dobrim, še bolj srečni, ker nam bo to dobro povrnjeno na drugi način. Nevrnjeno dobro je zaklad, ki ga nihče ne more ukrasti in ki ga “molj ne razjeda”. Skratka, to je “neizčrpen zaklad v nebesih” (Lk 12,33). 

Zgodba za navdih

Najbogatejši človek 

Kmet Karel je bil zelo bogat. Rad je jezdil po svoji dolini in s ponosom ogledoval svoje bogastvo, svoje veliko posestvo.

Nekega dne se je na konju povzpel na grič in v daljavi zagledal enega svojih najemnikov, starega Janeza. Bil je čas kosila in Janez je sedel v senco pod drevo, da bi obedoval. Preden je začel jesti, je sklenil roke in se Bogu zahvalil za jed.

Karel je videl, da Janez moli. Ko je videl, da ima pred sabo samo kos kruha in košček sira, je bogati kmet posmehljivo dejal: “Za tako slabo hrano jaz ne bi molil.” Revni najemnik je dejal: “Zame je dovolj in Bogu sem hvaležen, da je poskrbel za to.”

Ko je Karel slišal te besede, je obrnil konja in hotel odjezditi proč. Tedaj pa stari Janez dejal: “Počakajte trenutek. Moram vam nekaj povedati. Minulo noč sem v sanjah videl čudovit prizor in slišal glas, ki je dejal: ,Nocoj bo umrl najbogatejši človek v dolini. Nocoj bo umrl najbogatejši človek v dolini.‘”

“Prazne sanje,” je dejal Karel in odjezdil. Toda Janezove besede mu niso šle iz glave: “Nocoj bo umrl najbogatejši človek v dolini.” Bil je popolnoma zdrav, dobro se je počutil, toda sedaj se mu je zdelo, da ga stiska v prsih. Začel se je spraševati: “Ali bi lahko bilo res, da bom nocoj umrl?”

Ko je prišel domov, je poklical zdravnika in mu povedal o Janezovih sanjah in o bolečini, ki jo je čutil v prsih. Zdravnik mu je odgovoril, da verjetno ni nič hudega, a da bo bolj miren, bo prišel k njemu in ga pregledal.

Tako je tudi storil. Po pregledu je dejal: “Karel, močen si ko konj! Seveda ne boš nocoj umrl.” Karel je odgovoril: “Najbrž sem bil neumen, da sem vzel tako zares starčeve sanje o smrti najbogatejšega moža v dolini. Toda hotel sem biti gotov.”

Pomirjen je odšel zvečer k počitku. Zjutraj ga je zbudilo trkanje na vrata. Sel je dejal: “Gospod Karel, prišel sem povedat, da je stari Janez ponoči umrl.” 

Tisto noč je umrl resnično najbogatejši človek v dolini. Najbogatejši, ker ni zbiral zakladov, ki jih “molj razjeda” (Lk 12,33).