Resnica, ujeta med algoritmi in lakoto
Svet smo skrčili v dlan. Novice, videoposnetki, izjave, fotografije, vse se kopiči in gnete v majhnem, svetlečem pravokotniku, ki nam vsak dan odmeri toliko trpljenja, kolikor smo ga pač pripravljeni sprejeti. Tako največkrat mislimo, da vemo vse, da imamo na razpolago vse potrebne informacije, v resnici pa le s prstom drsimo po gladki stekleni površini, na kateri pustimo mastne odtise, pogosto brez pravega stika z resničnim svetom. Resničnost se zdi dosegljiva. Le še en klik, le še en video … Pa vendar nam prav ta bližina zamegljuje bistvo.
Novice so povsod na razpolago, a žal niso vedno resnične. Na družbenih omrežjih krožijo prizori trpljenja, eni resnični, drugi ustvarjeni s pomočjo umetne inteligence. Vse več vsebin je umetno ustvarjenih: izjave, glasovi, obrazi. Laž, zakrinkana, prikrita z masko verodostojnosti, učinkovita in nevarna. V konfliktih, kot je trenutni v Gazi, ima ta preobrazba usodne in takojšnje posledice. Hitrost in moč širjenja lažnih novic ne izkrivljata zgolj resnice o dogodkih, a temeljito spodkopavata tudi zaupanje ljudi v možnost, da bi lahko sploh razumeli, kaj se v resnici dogaja. V razmerah, kjer je propaganda že dolgo ključni strateški element, je uporaba umetne inteligence s strani nepreverjenih in celo dobro organiziranih akterjev vnesla novo raven nepreglednosti in zmede. Težava ni v tehnologiji sami, temveč v nevarni iluziji, da je vse, kar beremo, resnično, da nam ni treba več samim preverjati in iskati resnico. Gre za paradoks našega časa: še nikoli nismo imeli pred očmi toliko podob vojne, pa vendar še nikoli ni bila naša predstava o tem, kaj se v resnici dogaja, tako nejasna, popačena in ideološko pogojena. Gaza je postala ne le prizorišče humanitarne katastrofe, temveč tudi bojišče informacij, kjer se resnica in manipulacija borita za našo pozornost, a sredi digitalne nevihte ostaja vojna v tem koncu sveta ena najbolj prezrtih ran sodobnega sveta.
Julija 2025 je Gaza kraj, kjer ulice nimajo več imen, kjer so domovi brez streh, otroci brez prihodnosti. Gre za ujetništvo brez izhoda, kjer med ruševinami ne laže nihče. Ljudje, ki jokajo od lakote, ne potrebujejo algoritmov, resnica tam ne potrebuje filtrov. Po več mesecih vojne je življenje v tej ozki, oblegani pokrajini postalo zgolj boj za surovo preživetje. V Gazi zmaguje lakota, fizična, vsakdanja muka.
Skoraj dva milijona ljudi, zaprtih v traku zemlje, dolgem štirideset kilometrov, večinoma otrok in žensk, živi tam brez pitne vode, brez dostopa do zdravil, brez elektrike, brez možnosti pobega. Lakota ni laž, ni več le nevarnost, je neizpodbitno dejstvo. Več kot 240.000 otrok se sooča z resno prehransko negotovostjo, po podatkih UNICEF-a jih več kot polovica kaže znake hude podhranjenosti. Otroci torej umirajo, čeprav tiho, daleč od kamer.
Humanitarna fundacija za Gazo (Gaza Humanitarian Foundation), ki jo podpira Izrael in upravljajo ZDA, zatrjuje, da je v zadnjih dveh mesecih razdelila več kot 80 milijonov obrokov. Nekaj pomoči so v preteklih dneh dostavljali z odmetavanjem paketov z letali, kljub temu so znaki lakote v Gazi preveč očitni, da bi jih lahko zanikali. Medtem vsak dan pod napadi izraelske vojske umre več deset Palestincev na krajih, kjer delijo hrano, ali v njihovi neposredni bližini. Gre za dejstvo, ki ga organizacija še naprej zanika, kljub številnim dokazom in neštetim pričevanjem.
Ko se površno virtualno sprehajajo med objavami na spletu, veliko ljudem ni povsem jasno, kaj se v resnici dogaja. Je resnica res tako tragična? Ja, je. To je edini pravilen odgovor, čeprav je umiranje tam postalo navada, preveč pogosto, da bi bilo še šokantno. Trpljenje se izgublja med lažmi, a največja grožnja ni umetna inteligenca, temveč umetna brezbrižnost, ki nas vsak dan bolj oddaljuje od tega, kar pomeni biti človek.
V svetu, kjer se resnica meri s številom ogledov in všečkov, kjer tragedije tekmujejo za našo pozornost z viralnimi vsebinami, kjer je večina ljudi digitalno prisotna, a človeško odsotna, je Gaza s svojo grozoto zrcalo, ki odseva tudi naš obraz, je neudoben opomin, da obstajajo kraji, kjer ni prostora za svobodno interpretacijo dogajanja, kjer se surova resnica ne sestavlja iz digitalno izdelanih podob, temveč iz praznih želodcev, kosti, krvi in solza.
