Poklon Dorici Makuc - živ spomin na izjemno Goričanko, ki nas uči še danes

Spomin na goriško kulturno delavko, novinarko, publicistko in dokumentaristko Dorico Makuc (1928–2020), avtorico dragocenih knjig in televizijskih dokumentarcev, s katerimi je raziskala posebno zanimiva poglavja iz naše polpretekle zgodovine, je še vedno živ. V nizu letošnjega srečanja Dobrodošli doma, ki ga je v juniju na Goriškem organiziral Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, ji je Kinoatelje posvetil več dogodkov. Osrednji, na katerem so jo predstavili kot avtorico dokumentarnih filmov, je bil 21. junija popoldne v Xcentru v Novi Gorici. Ob tem je pod pokroviteljstvom že omenjenega urada izšla tudi dvojezična publikacija Poklon Dorici Makuc.

Po pozdravu Mateje Zorn v imenu Kinoateljeja je sekretarka na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar podčrtala, da je Dorica Makuc kot ustvarjalka v veliko pogledih izjemna. Smoter njenega dela je bil raziskovati in ohranjati svet okrog sebe. Bila je ena od tistih, ki so razumeli, da so slovenstvo, slovenski jezik, slovenska identiteta nekaj veliko večjega od ozemlja Republike Slovenije. “V tem smislu nam še danes govori in nas uči.” Dorica Makuc je imela občutek za ljudi; teme, ki jih je obravnavala, so srčne in povezujejo, so “zdravilo za našo dušo”.

Prav je, da 21. junija, “na najsvetlejši dan”, osvetlimo “žensko naracijo in pogled, njeno občutljivost in empatijo”, je v začetku pogovora z gosti srečanja dejala Jana Burger, ki je skupaj z Žigo Brdnikom pripravila tudi esej o avtorskem pristopu Dorice Makuc pri obravnavi dokumentarističnih tem. Bila je “neverjetna svetovljanka in odprt človek, znala je videti ne samo to, kar se da videti z očmi”. Mija Janžekovič, Doričina najtesnejša sodelavka, je bila žal odsotna, je pa v krajšem videoposnetku veliko povedala o njunem iskrenem prijateljstvu in sodelovanju pri snovanju dokumentarcev.

V publikacijo o Dorici Makuc je prispeval nekaj spominov tudi Joe Valenčič, v zadnjih letih morda najbolj znani rojak v ZDA, ki z razvejenim delovanjem in veliko vnemo povezuje matično domovino in slovenske skupnosti onkraj oceana. Dorico Makuc je spoznal jeseni 1982, ko je prišla v Cleveland z ekipo ljubljanske televizije snemat dokumentarni film o tamkajšnjih izseljencih. On je bil še mladenič, ki ga je od nekdaj zanimala zgodovina, in kot kustos v mestnem muzeju je videl v njej ne le “pravo knjižnico znanosti”, ki je znala komunicirati s filmom, temveč tudi možnost, da bi v filmu ohranili vsaj nekaj podatkov, zgodb in oseb iz preteklosti ameriških Slovencev. “Takoj sva se razumela.” Za snemanje so imeli teden dni časa, “bilo je intenzivno: od nje sem se veliko naučil ne le o konceptu dokumentarca, ampak tudi o Gorici in slovenski zgodovini med vojnama”. Gorica je imela “mitičen pomen” že za Valenčičeve starše; Dorica mu je odkrila še druge goriške zgodbe, ki jih prej ni poznal. Njena serija filmov o izseljencih “je nekaj čudovitega”: scenarij je znala pisati tako, da sta kamera in zgodba čim več povedali v čim manj besedah. Pogrešamo jo, je dejal Valenčič, toda njene knjige, filmi in vizija ostajajo z nami.

Davorin Devetak, eden izmed ustanoviteljev Kinoateljeja, je poudaril, da je imela Dorica Makuc kot ženska “posebno občutljivost”. Zaradi njenih “strokovnih, ustvarjalnih in človeških kvalitet” so nekatera njena dela res izjemna. Tudi to, da je prišla na dan z zgodbami aleksandrink, je nekaj izjemnega. Davorin se je tudi veselil dvojezične, slovensko-angleške publikacije, ki ni namenjena samo Slovencem v svetu oz. njihovim potomcem, ampak tudi vsem ostalim.

Sredi junija letos so pri Kinoateljeju gostili tudi prijatelje iz Beograda in prek filma vzpostavljali mostove in povezave s Slovenci, ki živijo izven meja Slovenije. S člani beograjskega Društva Sava je bila tudi Ljubinka Stojanović, ki raziskuje temo ženske migracije in jo je – kot je sama povedala v Novi Gorici – Doričin film o aleksandrinkah Žerjavi letijo na jug močno presunil. Ta kratkometražec iz leta 1975 je “umetniški, profesionalno eleganten in moderen tudi danes”.

Na novogoriškem srečanju, na katerem so predvajali dve dokumentarni oddaji iz niza Po sledovih Slovencev po svetu, je Mateja Zorn med drugim povedala, da je Dorica Makuc znala gledati na to, kar se je dogajalo okrog nje, s kritiko, ostrino in hkrati s človeško toplino. Njena zapuščina je “neprecenljiva”, zaradi nje je “naš prostor bogatejši”. Zato bi jo morali umestiti “med tiste Goričanke in Goričane, ki so pomembni za nas, ki tu živimo, da se zavemo, kdo sploh smo”.