“Kakovost izobraževanja je temelj, na katerem ohranjamo našo jezikovno in kulturno dediščino”

POGOVOR – Ravnateljica Lučka Križmančič o stanju v šolstvu

Minilo je tudi letošnje šolsko leto. Najmlajši, učenci in učenke, dijaki in dijakinje so odložili šolske učbenike in začelo se je poletje. Na drugi strani pa se učno in neučno osebje še naprej posveča šolskim dejavnostim in pripravljanju novega šolskega leta. Med temi imajo glavno vlogo ravnatelji, ki koordinirajo delovanje šol. Pogovorili smo se z ravnateljico Lučko Križmančič, ki svojo nalogo opravlja na Večstopenjski šoli Josipa Pangerca v Dolini, pa tudi na večstopenjski šoli pri Svetem Jakobu. Ravnateljica nam je natančno in jasno predstavila delovanje šol ter izzive, s katerimi se sooča.

Kdaj ste prevzeli vodstvo na teh šolah in kakšna je bila situacija ob prevzemu nalog?

Vodstvo VEŠ pri Sv. Jakobu sem prevzela v letu 2024. Ob prevzemu sem naletela na šolo z bogato medkulturno tradicijo. Vsako vodstvo ima svoj pogled na razvoj šole. Ob vstopu v novo delovno okolje je ključnega pomena najprej poslušati, opazovati ter razumeti obstoječo šolsko kulturo. Osredotočila sem se na spoznavanje kolektiva, delovanje šol ter vseh dejavnikov, ki vplivajo na vsakdanje delo. Zavedam se pomena kontinuitete in spoštovanja že vzpostavljenih praks, hkrati pa postopoma s sodelavci oblikujemo smernice za nadaljnji razvoj. V Dolini pa sem od leta 2019.

Kje ste službovali prej? Morda opažate razlike med temi šolami?

Kot sem povedala, ravnateljujem tudi na VEŠ Josipa Pangerca v Dolini, poznam pa Sv. Jakob, kjer sem delala nekaj let kot učiteljica. Vsaka šola ima svojo specifiko, kulturo in dinamiko. Opažam nekatere razlike, ki izhajajo iz velikosti kolektiva, organizacijske strukture in različnih vzgojnih izzivov, kar je povsem naravno. Dolina, kjer sem zaposlena, je bolj vaško okolje in tesno povezano z lokalno skupnostjo, občinska uprava vedno izkazuje pripravljenost prisluhniti potrebam šole in vedno priskoči na pomoč, ko je to potrebno.

Kako usklajujete delo na obeh šolah?

Določeno prednost pri usklajevanju predstavlja dejstvo, da je večstopenjska šola v Dolini že dobro utečena in ima skoraj stabilno strukturo delovanja, kar omogoča več predvidljivosti pri načrtovanju in organizaciji. Prav tako je velika prednost to, da sta obe šoli večstopenjski, saj to omogoča večjo kontinuiteto dela in lažjo izmenjavo strokovnih praks tako na upravnem kot na šolskem področju. Redno skušam obiskovati mestno ravnateljstvo in stalno komunicirati, veliko pa mi pomeni podpora in pomoč ožjih sodelavcev.

Koliko učenk in učencev je na šolah? Ali prihajajo vsi iz slovenskih družin?

V Dolini se število vpisov vsako leto manjša, s tem smo seznanjeni, saj imamo pregled vpisov oz. rojstev, ki nam jih posreduje občinska uprava. V Dolini je nekaj več kot 350 učencev in učenk, pri Sv. Jakobu pa je vedno manj vpisov, imamo jih nekaj čez sto. Učenci in učenke v Dolini so iz slovenskih družin, mešanih zakonov, pa tudi čisto italijanskih družin, posebno na področju miljske občine. Pri Sv. Jakobu pa je več različnih kultur, od Albancev, Srbov, Kosovcev, Ukrajincev, Hrvatov … kar predstavlja pomembno dodatno vrednost k strpnosti znotraj šole.

Kako vpliva to dejstvo na ostale učence in na šolo oz. učitelje in profesorje?

Prisotnost učencev iz tujih oziroma mešanih družin bogati šolsko okolje in spodbuja medkulturno razumevanje med učenci in zaposlenimi. Za učence predstavlja priložnost, da se že v mladosti srečujejo z različnimi kulturami, kar krepi njihovo strpnost, odprtost in socialne veščine, pomembne za življenje v vedno bolj povezanem svetu. Za šolnike pa to pomeni potrebo po prilagajanju pedagoških pristopov, večji pozornosti do medkulturnih vsebin ter ustvarjanju spodbudnega in vključujočega okolja. Sodelovanje in profesionalni razvoj učiteljev sta ključna za uspešno vključevanje vseh učencev in za zagotavljanje kakovostnega izobraževanja, ki upošteva raznolikost šolske skupnosti. Naša šola si prizadeva, da ta raznolikost postane prednost, ki bogati vse udeležence v vzgojno-izobraževalnem procesu. Delo pa v takem okolju ni lahko.

Kako pomembni so starši v teh situacijah? Verjetno morajo pomagati otrokom tudi izven šole oz. pri pisanju domačih nalog?

Pri VEŠ pri Sv. Jakobu je že ustaljen organiziran sistem dodatne podpore učencem skozi SIS (Servizio integrativo scolastico), ki deluje pod pokroviteljstvom Občine Trst, pri Sv. Jakobu je popoldanski vzgojni center Pitteri. Usposobljeni vzgojitelji pomagajo učencem na šoli pri pisanju domačih nalog in učenju. Po popoldanskem delu lahko učenci ostanejo v centru, ki je odprt do 19. ure. Na VEŠ Josipa Pangerca delujejo celodnevne šole, kar učencem omogoča kakovostno organizacijo šolskega dneva in staršem olajša usklajevanje delovnih obveznosti. Na prvostopenjski šoli pa imamo dva obvezna in tri neobvezne podaljške, ko učenci lahko sodelujejo v različnih delavnicah ali pa pod mentorstvom profesorjev pišejo domače naloge in se učijo. Poleg tega je v šoli urejena tudi menza, ki predstavlja veliko pomoč predvsem staršem, ki imajo delovne obveznosti, saj jim zagotavlja varno in kakovostno prehrano za otroke med šolskim časom.

Seveda je do te spremembe prišlo zaradi globalizacije – priseljevanja, saj je danes Trst (bolj kot nekoč) večkulturno mesto. Zakaj se po vašem mnenju starši odločijo za slovensko šolo oz. šolo s slovenskim učnim jezikom?

Res je, globalizacija in priseljevanje sta prinesla večkulturnost, ki je danes še posebej izrazita v Trstu in okolici. Kljub temu se mnogi starši odločajo za slovensko šolo oz. šolo s slovenskim učnim jezikom zaradi želje, da njihovi otroci ohranijo in razvijajo svojo slovensko kulturno identiteto ter dvojezičnost, ki je velika prednost v današnjem svetu. Poleg tega slovenska šola pogosto ponuja manjše razrede, bolj individualen pristop ter občutek tesnejše skupnosti, kar starši cenijo. Starši vidijo tudi vrednost v kakovostnem vzgojno-izobraževalnem procesu, ki temelji na slovenski tradiciji, hkrati pa je odprt do širše medkulturne okolice. Na podlagi monitoringa, ki smo ga izvedli ob koncu šolskega leta tako pri Sv. Jakobu kot v Dolini, je 55 % staršev vpisalo otroka v šolo zaradi jezika in kulture, ostalih 30 % zaradi bližine doma, preostali pa zaradi bližine delovnega mesta ali sorodnikov, vzgojno-izobraževalne ponudbe in ker so nekateri starši obiskovali mestno šolo. V Dolini pa se je 41,8 % staršev izreklo za bližino domu in le pri 21,5 % je izbira padla na učni jezik in kulturo.

Kako bi opisali potek letošnjega šolskega leta?

Letošnje šolsko leto je bilo polno izzivov, a hkrati tudi uspehov in pomembnih dosežkov. V prvi vrsti bi poudarila ustanovitev Združenja staršev pri Sv. Jakobu. Združenje staršev ima pomembno vlogo pri ustvarjanju povezane in žive šolske skupnosti. Pomembno je, da se starši povežejo, da začutijo šolo kot prostor, kjer so dobrodošli in kjer lahko s svojimi idejami, prispevki in pobudami soustvarjajo bogatejše šolsko okolje. Ne krepijo se le vezi med starši, učenci in šolo, temveč se utrjujeta pripadnost in odgovornost do skupnosti. Verjamemo, da bomo s skupnim delom, odprtim dialogom in medsebojnim zaupanjem pritegnili starše na šolsko stran – ne le kot spremljevalce, temveč kot aktivne soudeležence v oblikovanju spodbudnega in vključujočega šolskega okolja.

Kakšne so bile in bodo številke vpisov?

V letošnjem letu smo se pri VEŠ pri Sv. Jakobu zaradi manjšega vpisa otrok žal soočili z izgubo enega oddelka v otroškem vrtcu, kar je neposredna posledica demografskih gibanj. Poleg tega je ukinitev objekta Pavata prinesla tudi prostorsko stisko – zlasti na področju zunanjih površin za igro, saj otroci zdaj nimajo več ustreznega zunanjega prostora, kjer bi lahko preživljali aktivne odmore ali prosti čas na svežem zraku. Vpis v škedenjski vrtec je sicer nekoliko višji kot lani, kar je spodbuden znak, vendar so številke še vedno nizke in kažejo na potrebo po dolgoročnih in skupnih prizadevanjih za ohranjanje vitalnosti slovenskih vzgojno-izobraževalnih ustanov. Ključno vlogo pri tem ima tudi lokalna skupnost, ki lahko s prostorsko in vsebinsko podporo pomaga izboljšati pogoje za otroke in družine. Vpisi v Dolini upadajo, saj je vedno manj rojstev.

Kakšna zadoščenja in težave pa so se pojavili v teku leta ?

V preteklem šolskem letu sem se soočala z različnimi izzivi, pa tudi z lepimi in spodbudnimi trenutki. Med težavami bi izpostavila predvsem veliko količino dela, stalno tekanje in občutek, da kot ravnatelj pogosto nisi tam, kjer bi te ljudje najbolj potrebovali, saj te vsakodnevne obveznosti razpršijo v več smeri hkrati. Poleg tega delo na dveh večstopenjskih šolah prinese dodatno zahtevnost, saj ima vsak ravnatelj svoj pogled na vodenje, organizacijo in prioritete, kar zahteva veliko mero prilagajanja, razumevanja in jasne komunikacije. Zavedam se tudi, da ni bilo lahko niti kolektivu – učiteljem, strokovnim delavcem in tajništvu. Prilagajanje novemu vodstvu ni samoumevno; vsaka sprememba prinaša negotovost, obenem pa tudi priložnost za rast. Vsem, ki so v tem procesu pokazali potrpežljivost, odprtost in profesionalnost, izrekam iskreno hvaležnost. Eno izmed večjih razočaranj je bilo dogajanje na prvostopenjski šoli, kjer v naslednjem šolskem letu ne bo prvega razreda, v drugem in tretjem razredu pa je skupaj le 12 učencev in učenk. Ta številka ni zgolj statistika, ampak predstavlja resen izziv za prihodnost, predvsem pa boleč opomnik, kako ranljive so lahko manjše šole in skupnosti. Kljub tem težavam je bilo leto polno tudi pomembnih dosežkov in zadoščenj. Med večjimi premiki je bila ustanovitev združenja staršev, s katerim upamo na večjo povezanost šole z družinami. Poleg tega smo organizirali tudi tridnevni izlet, skupni športni dan prvostopenjske srednje šole in okrepili sodelovanje med učitelji skozi izmenjavo dobrih praks, zlasti v okviru projektov PNRR, ki ponujajo možnosti za strokovno rast in razvoj šole kot celote. Ob koncu leta, ko utrujenost vpliva na zbranost in pogled na dogajanje, je toliko bolj pomembno, da se ustavimo, trezno ovrednotimo prehojeno pot ter z realnimi pričakovanji in vizijo zremo v prihodnost. Ne glede na vse ostajam prepričana, da je sodelovanje – med zaposlenimi, učenci, starši in širšo skupnostjo – ključno za stabilnost, napredek in dobrobit vseh vključenih.

Ali ste morali tudi vi uvesti pravilo o neuporabi prenosnih telefonov? Kako so se odzvali učenci in učenke?

Minister za šolstvo Giuseppe Valditara je v intervjuju za Corriere della Sera ponovil, kar je že v zadnjih dneh povedal o uporabi pametnih telefonov tudi v drugostopenjskih šolah. Od naslednjega šolskega leta bo njihova uporaba prepovedana, učenci pa bodo morali naprave na začetku pouka odložiti v posebne zaboje in jih ponovno prevzeti šele ob odhodu iz šole. Kdor ne bo upošteval tega pravila, bo kaznovan v skladu z notranjim pravilnikom šole. To se na vseh prvostopenjskih šolah že dela, učenci odložijo svoje prenosne telefone v škatlo in jih vzamejo, ko se pouk konča. Prepoved velja v celotnem šolskem prostoru, ne samo v razredu. To naj bi spodbujalo komunikacijo med mladostniki, saj podatki inštituta za zdravje kažejo, da več kot četrtina mladostnikov problematično uporablja pametne telefone, kar vpliva na njihovo zdravje. Naprava se zato šteje za neprimerno za izobraževalne namene, kjer so šole bolj digitalizirane. Profesorji pa prek telefončka uporabljajo elektronski register Spaggiari, kar pa ni opravičilo za neprimerno rabo telefončka med poukom.

Kaj pa reforme glede ocenjevanja?

Namen Valditarijeve reforme, zakonsko uveljavljene kot del zakona 150/2024, je bil poenostavitev in jasnost, da so ocene razumljive in jasne za otroke in starše. V osnovni šoli se je prešlo z opisnega ocenjevanja, ki je bilo uvedeno v času ministrice Azzoline, na sintetične ocene (odlično, prav dobro itd.), medtem ko v prvostopenjski šoli ostaja številčna ocena. Za vedenje je v osnovni šoli predvidena sintetična ocena, v prvi stopnji srednje šole pa številčna ocena. Kjer ocena pod 6/10 pomeni neupravičeno ponavljanje razreda, ocena 6 lahko pomeni dodatno nalogo – prispevek, zapis, esej… – uvedene so torej druge dejavnosti namesto izključitve ob težjih prekrških. Seveda, ni se bilo lahko vrniti k tradicionalnim ocenam, saj vrnitev ni nujno bolj vzgojna, po mojem mnenju bi bilo boljše okrepiti formativno ocenjevanje, ki spremlja napredek posameznika. Tudi nizka ocena v vedenju lahko stigmatizira učenca ali učenko, namesto da bi spodbudila k spremembi, še posebej je to občutljivo pri socialno ranljivih učencih ali tistih s posebnimi potrebami. To je dodaten pritisk na šolnike, saj bodo morali jasno dokumentirati in utemeljiti oceno iz vedenja, kar pomeni več birokracije in tudi več konfliktnih situacij z učenci in učenkami ter starši. Šole smo se znašle nepripravljene na prehod, saj smo morali to urediti v drugem štirimesečju, na polovici šolskega leta. Zmanjkala je strokovna podpora. Ta reforma se osredotoča predvsem na disciplino in jasnost, manj na spodbujanje samorefleksije, kritičnega mišljenja in učenja iz napak, kar je bilo cilj modernejših pedagoških pristopov.

Mislite, da so v slovenskem šolstvu potrebne kake spremembe? Če ja, katere?

Ja, svoje misli bom strnila v točkah.

1) Avtonomija in zaščita manjšinskega šolstva: Obstoječi zaščitni zakon za slovensko manjšino predvideva določeno stopnjo avtonomije pri upravljanju šol.

2) Reorganizacija šolskega sistema: Ob napovedanem krčenju števila ravnateljstev in zmanjševanju števila šol s slovenskim učnim jezikom se pojavlja potreba po reorganizaciji šolskega sistema, da bo ustrezal potrebam današnjega časa. To vključuje prilagoditev strukture šol in optimizacijo kadrovskih virov. Na primer ustanovitev športnega liceja.

3) Povečanje kakovosti izobraževanja: Poleg ohranjanja šol je ključno tudi dvigovanje kakovosti izobraževanja. To vključuje vlaganje v strokovno usposabljanje učiteljev, posodobitev učnih načrtov ter uvajanje sodobnih pedagoških metod, ki bodo privlačne tako za pripadnike manjšine kot tudi za otroke italijanskih in mešanih družin.

4) Ohranjanje slovenske identitete: Pomembno je, da slovensko šolstvo ne le ohranja jezikovno in kulturno dediščino, temveč tudi aktivno spodbuja pripadnost slovenski skupnosti. To zajema vključevanje vsebin, ki krepijo slovensko identiteto, ter spodbujanje sodelovanja med slovenskimi in italijanskimi družinami.

Zamejski mediji in predstavniki manjšine poudarjajo, da je za uspešno prihodnost slovenskega šolstva v Italiji ključnega pomena usklajeno delovanje vseh deležnikov, vključno z manjšinskimi organizacijami, šolskimi oblastmi in širšo skupnostjo. Le s skupnim prizadevanjem lahko zagotovimo ohranitev in razvoj slovenskega izobraževalnega sistema v Italiji.

Kako gledate na prihodnost slovenskega šolstva v Italiji?

Prihodnost slovenskega šolstva v Italiji je tesno povezana z ohranjanjem kulturne in jezikovne identitete zamejske skupnosti ter z odzivanjem na sodobne izzive in priložnosti, ki jih prinaša čas. Ključno je, da krepimo pripadnost tudi med člani mešanih zakonov, ki vpisujejo otroke v naše šole, ter italijanskimi družinami, saj predstavljajo pomemben del šolske skupnosti in bogatijo našo raznolikost. S tem gradimo mostove, širimo podporo in utrjujemo temelje slovenskega izobraževanja v Italiji.

Vendar slovenska šola bo obstajala le, če bomo dvignili raven znanja in kakovosti izobraževanja tako pri učencih kot pri profesorjih. Samo z zagotavljanjem visokih pedagoških standardov, inovativnih metod in strokovne podpore učiteljem lahko pritegnemo in zadržimo učence ter njihove družine. Kakovost izobraževanja je temelj, na katerem gradimo prihodnost šolstva in ohranjamo našo jezikovno in kulturno dediščino. Pred nami so številni izzivi, kot so demografski upad, prilagajanje učnih programov, uvajanje digitalnih orodij ter zagotavljanje strokovne in čustvene podpore učiteljem in učencem. Pomembno je, da se vse družine, ne glede na materni jezik, zavedajo pomena aktivne vključitve v izobraževalni proces in spoštujejo jezikovne ter kulturne posebnosti, ki so temelj šolstva manjšine. Pogosto opažamo, da odprtost do italijansko govorečih družin pomeni tudi določena pričakovanja, ki včasih otežujejo delo, na primer zahtevke po prevajanju, kar zahteva jasna pravila in medsebojno spoštovanje.

Verjamem, da nam bo s tesnim sodelovanjem med šolami, družinami in lokalno skupnostjo, ob zadostni podpori izobraževalcem, uspelo ohraniti slovensko šolstvo v Italiji vitalno, sodobno in kakovostno. Prihodnost slovenskega šolstva je v naših rokah – le z odprtostjo, predanostjo in skupnimi prizadevanji lahko zagotovimo trajnostno in uspešno izobraževanje za prihodnje generacije. Pomembno je, da odprtost in predanost ne pomenita, da se moramo poniževati ali klanjati mešanim oziroma italijanskim družinam, ki vpisujejo otroke v naše šole. Njihova prisotnost je nujna in dragocena, saj brez njih ne bi bilo dovolj učencev za ohranitev šol. Zato je ključnega pomena, da gradimo odnose na medsebojnem spoštovanju, jasno postavljenih pravilih in skupnem sodelovanju. Sedaj pričakujemo še, da bomo v naše kroge dobili nove vodje uprav, v teku je natečaj. Brez vodij uprav šola namreč ne more obstajati, ker urejajo finančno stanje šole, poleg vseh drugih birokratskih zadev. Upajmo tudi, da bodo čim prej razpisali natečaj za ravnatelje, saj je nadaljevanje ne samo na eni šoli, ampak po več šolah v današnjem času z današnjimi otroki in današnjimi starši vedno bolj zahtevno … tudi z našo vlado, ki vedno več zahteva.