Srečanje v duhu Srečka Kosovela

Na predvečer 99-letnice smrti

Književniki, prijatelji in prijateljice v duhu pesnika s Krasa so se nedavno dobili pod gostoljubnim latnikom Kosovelove domačije v Tomaju, da bi (na predvečer) obeležili posebno obletnico v znamenju Srečka Kosovela. Naslednje leto bo sto let, odkar je pesnik mnogo prezgodaj, pri komaj 22 letih, 27. maja 1926 zapustil ta svet. Sam sem ob tej priliki prvič obiskal družinsko hišo – muzej, posvečeno Srečku in družini, v žgoči pozno popoldanski svetlobi, ki je ožarjala bližnjo cerkev in okolico. Tako sem začutil, zakaj je veliki pesnik doma prav v krasni kraški vasici.

V senci košate glicinije sta prepoznavna od leve Aleš Berger in soproga Nada, ki sta prišla iz Solkana. Ugledni književnik, literarni zgodovinar, prevajalec iz francoščine in španščine, urednik Mladinske knjige in “oče” Kondorjev ter nenazadnje zvesti bralec našega časopisa me je povabil v zbrano druščino, potem ko sva se lani spoznala na predstavitvi filma Marka Sosiča Karmela na Kru.t-u v Trstu. Takrat sta nastopili še književnica, senatorka Tatjana Rojc in Dragica Sosič, bivša skrbnica Kosovelove domačije, ki je na posnetku desno od sedanje skrbnice Mateje Kralj.

Gospa Dragica je v sorodu s Kosovelovimi, saj se je stric po očetovi strani, Alfonz (potem Bojan) Ravbar, iz bližnjega Dola pri Vogljah priženil v Tomaj in poročil Srečkovo sestro Tončko. Sorodnika je negovala vse do smrti, potem pa še naprej skrbela za hišo in vrtno cvetje tja do leta 2000, ko je potekala obnova Kosovelove domačije. V pričakovanju “strokovno poklicane osebe” je “začasno” – za celo dvajsetletje – vse do nastopa korone s svojim dobrodušnim nasmehom, prijaznostjo in predanostjo sprejemala množice šolarjev, družine, goste, poznavalce in ljubitelje Srečkove poezije od vsepovsod. Za svoje dolgotrajno prizadevanje je leta 2019 prejela priznanje Naša Slovenija, ki ga podeljuje gibanje Kultura-Natura Slovenija iz Krope. Lepo urejene gredice na vrtu in vrtnice, ki rastejo ob zidu, še pričajo o njeni edinstveni roki in občutljivosti.

Ob njej sedi avstrijski pesnik, pisatelj, prevajalec, založnik, urednik Ludwig Hartinger, ki živi med Salzburgom in Krasom; Kosovelov prevajalec, ki se je naučil slovensko iz ljubezni do njegove poezije. Prejemnik Pretnarjeve, SEP, Lavrinove in Hafnerjeve nagrade je skupaj s sorodno dušo in “tihotapcem” literature Alešem Bergerjem uredil krasen Kosovelov album, Ikarjev sen, Izbrana pisma in Izbrano prozo. Berger, ki je prijatelj tudi našega Jurija Paljka in je uredil zbirko njegovih popularnih zapisov za Novi glas Kaj sploh počnem tukaj, je tudi večkratni nagrajenec na domačem Parnasu pod Triglavom – s Sovretovo, Župančičevo, Rožančevo, Smoletovo in Schwentnerjevo vse do Prešernove nagrade za življenjsko delo.

Zraven Hartingerja je Grega Tozon, radijski, televizijski, filmski režiser, scenarist in pisec dramskih del. Njegov oče Mirko je bil Srečkov prijatelj in govornik na pesnikovem pogrebu. Kot lastnik in kustos Muzeja jaslic v Kazljah na Krasu, kjer živi, je Tozon pred kratkim bil deležen priznanja Naša Slovenija 2025. Ob njem sta še Mile Pešorda, hrvaški in bosanskohercegovski pesnik, pisatelj, časnikar in univerzitetni predavatelj, živeč med Sarajevom, Zagrebom in Koprom, ter njegova soproga Ines Cergol, pesnica, prevajalka, slavistka, urednica revij in pri založbah iz Kopra, poznana in dejavna tudi pri nas. Njen mož je predstavil Kosovela v hrvaškem tisku in prevedel njegove pesmi v pričakovanju izida celotne zbirke.

V sproščenem pogovoru ob domačem narezku in teranu smo se spomnili še drugih prijateljev Srečkovih stihov, seveda Jolke (Milič), neprecenljive posredovalke in ambasadorke Kosovela in slovenske poezije, sploh v Italiji, ter Josipa Ostija, ki je zadnja leta preživljal na Krasu. Skrbnica domačije Mateja Kralj, ki je spodbudila prevode Kosovela v več jezikih v zbirki Odprto, je predstavila komaj tiskane razglednice z njegovimi znanimi stihi – izreki. Sam sem omenil italijanskega prijatelja Edija Kanziana, ki je pesnika imenoval kar z imenom, ter novo izzivalno občutljivost tržaške prevajalke Darje Betocchi. Marsikdo je izrazil tudi skrb, da ne bi temeljita obnova in obogatitev objekta z novimi funkcijami, ki se obeta, izneverila prijaznosti in avtentičnosti obstoječega genius loci.

Gospa Dragica mi je razkazala notranjost, posejano s slikami Alfonsa Graberja, ekspresivno in severnjaško navdahnjenega Karmelinega moža, ki je iz tirolske štimunge presedlal na kraško ter ustvaril prav posrečeno galerijo Kosovelovih, staršev, sester, samega Srečka, a tudi krajevnih primorskih tipov. Pokazala mi je porcelan in kristale, ki jih je Srečkova mama Katarina dobila za poročni dar od bogate tržaško-sežanske družine Scaramangà, ker je bila pri njih kot družabnica – dama di compagnia. V finih omarah so bili tudi Srečkove knjige in zvezki, knjige očeta Antona v več jezikih, tudi glasbene, ter Tončkine knjige, tudi s sodobno literaturo, kot npr. dela Borisa Pahorja. Tončka je bila njegova velika prijateljica in med redkimi v Sloveniji, ki so javno podprli knjigo EDVARD KOCBEK, pričevalec našega časa (soavtorjev Pahorja in Rebule). Po aferi, ki je sledila izidu znamenite sinje knjige, je hranila doma Pahorjeve rokopise pred preiskovalci in vohuni takratnega režima.

Moj Srečko

Še na liceju sem prvič odkrival njegove konse v Ocvirkovi prvi prelestni srebrni izdaji Integralov, tako kritizirani, a tako ljubljeni. Ko smo pri Smrekku organizirali “nekoliko drugačno” Prešernovo proslavo v mali dvorani goriškega Katoliškega doma, smo recitirali izbor pesmi in proze, ki nam ga je pripravila Irena Žerjal po priprošnji svoje prijateljice Marije Češčut, takrat še profesorice v Trstu. Začeli smo s Srečkovim programskim besedilom Spomladi odjadramo, v lepljenki izbranih pesmi se še spominjam močnih Hikmetovih verzov …

Prijatelj in cimer Jurij Paljk mi je v Sobi 150 podaril rdečo knjižico Srečkovih pesmi, Marija Češčut pa Zbrana dela. No, v Jurijevi prvi pesniški zbirki, naslovljeni po najini sobi v tržaškem študentskem domu Nuovissima (letos poteka 100-letnica naše univerze), je tudi nekaj risb, sad mojega takratnega prijateljevanja s Srečkom. Vsakdo doživi Kosovela po svoje in to ne velja samo za ljubitelje poezije. Srebotnjakovi Bori primejo prav vse, tudi mojega očeta, vselej ko je pel, rekel bi, globoko eksistencialno znano pesem. Mislim na Srečkove ikone, sinje barvni foto plakat v svoji mladostni sobi, Jakčev klasični in Černigojev konceptualni konstruktivistični portret, ki mi ga je podarila sežanska knjižničarka Lučka Čehovin zahvaljujoč Jolki.

Večkrat premišljujem in motrim, kako je mogoče, da ni njegova absolutna poezija prodrla v svet, kot je to denimo uspelo Laibachom ali Žižku. Morda pa se bo to še “čudežno” zgodilo, saj “rojeni smo za čudeže”.

Kosovelova domačija Tomaj je tačas zaprta zaradi prenove, ki jo izvaja Občina Sežana predvidoma do novembra. Info o domačiji in odprtju se dobijo na spletni strani Kosovelove knjižnice Sežana www.kosovelova.si. Ostaja pa na ogled Kosovelova soba na sedežu Ljudske univerze Sežana. https://lu-sezana.si/kosovelova-soba/.

Opomba. Objavljamo delno popravljen članek glede na tiskano izdajo, saj se je pesnik rodil v Sežani v hiši, kjer je urejena (od 1976) Kosovelova spominska soba. Z družino je živel prej v stanovanju v sežanskem šolskem poslopju, potem v šoli v Pliskovici in (od 1908) v šoli v Tomaju, vse dokler ni bila dograjena postavna hiša, danes Kosovelova domačija, kjer je pesnik umrl.

Prva fotografija: Pod glicinijo Kosovelove domačije – od leve Nada in Aleš Berger, Mateja Kralj, Dragica Sosič (rojena Ravbar), Ludwig Hartinger, Grega Tozon, Mile Pešorda in Ines Cergol / foto Davorin Devetak

Druga fotografija: Bivša skrbnica Dragica Sosič s Srečkovo violino v notranjosti Kosovelove domačije / foto Davorin Devetak

Tretja fotografija: Srečkove knjige in zvezki v knjižni omari v Kosovelovi domačiji / foto Davorin Devetak

Četrta fotografija: Kosovelova domačija z vrta / foto Davorin Devetak