Devetdeset let Anonimnih alkoholikov: kako je preprosta ideja spremenila milijone življenj

Pogovor z dvema članoma iz goriške skupine AA

Pred 90 leti je v ZDA nastalo gibanje, ki je z inovativnim in humanitarnim pristopom rešilo milijone življenj po vsem svetu. Govorimo o Anonimnih alkoholikih, organizaciji, ki se je leta 1935 rodila iz srečanja dveh moških. Začetnika gibanja sta namreč nekdanji borzni posrednik Bill W. in dr. Bob, zdravnik iz Akrona (Ohio). V trenutku želje po pitju je prvi, namesto da bi zavil v bar, poiskal drugega alkoholika ter mu zaupal svojo stisko in obenem željo, da bi ostal trezen. Zdravnik je ugotovil, da po večurnem srečanju ni imel več močne želje po pitju. To je bila prelomnica, ki je pokazala učinkovitost medosebne podpore med dvema enakima in utrla pot rojstvu strukturirane metode okrevanja. Bill in Bob sta začetnika gibanja, ki je za vedno spremenilo način, kako se ljudje soočajo z odvisnostjo od alkohola. To srečanje je 10. junija 1935 uradno privedlo do ustanovitve združenja AA, ki je v naslednjih nekaj letih razvilo pravo metodo; temelji na 12 duhovnih in praktičnih korakih, ki so osnovani na trdnih načelih, kot so poštenost, iskrenost, odgovornost in medsebojna podpora. Ta program je še vedno dostopen vsem, ne glede na vero, družbeni razred ali poreklo, in se je izkazal za model, ki deluje po vsem svetu. Skupnosti AA namreč povezujejo na milijone ljudi v več kot 180 državah; v Italiji je okrog 400 skupin, v Furlaniji – Julijski krajini 15, od teh dve v zaporih. Moč njihovega sporočila pa je zelo preprosta: alkoholik pomaga drugemu alkoholiku. Ustanovitev AA je trpljenje posameznika spremenila v priložnost za kolektivno ponovno rojstvo in dokazala, da se iz deljenja osebnih izkušenj, medsebojne pomoči in solidarnosti lahko rodi nov začetek.

Ob okrogli obletnici in le nekaj dni po odmevnem posvetu za strokovnjake, ki je v Gorici potekal 13. junija, smo v uredništvo povabili članico in člana goriških AA. Njunih imen seveda ne bomo razkrili, hvaležni pa smo jima, ker sta v iskrenem pogovoru veliko povedala ne le o združenju, temveč tudi o sebi.

Gibanje AA v bistvu ni odkrilo nič novega, saj je združilo različne principe, nenazadnje iz medicine, ki ima alkoholizem za fizično bolezen, pa tudi iz psihologije in vere. Dodana vrednost AA je ta, da so besede alkoholika močnejše in bolj učinkovite.

“Ko sem prišla v skupino AA, nisem bila prepričana, da imam problem,” nam je povedala gostja. “Nisem se počutila dobro; vedela sem, da pijem, ker pač imam težave, ne pa, da imam težave, ker pijem. V združenje sem prišla, ker me je k temu spodbudila družina; v začetku sem hotela le dokazati, da tega problema nisem imela. Nihče mi ni rekel, naj neham piti ali da moram priti tja kot abstinent. Sprejeli so me z nasmehom in ljubeznijo. Tam nihče ne govori o drugih, vsakdo pove svojo izkušnjo. In vendar se mi je zdelo, da je bilo vse, kar so drugi govorili o sebi, kot bi govorili o meni … Tedaj sem razumela, da imam problem z alkoholom. In tam sem rada ostala, ker sem videla, da so bili na boljšem kot jaz.” Seveda je bila potrebna vztrajnost, “nihče nima čarobne paličice”, in vendar “sem imela željo, da bi vsaj poskusila kaj spremeniti. Ideja, da bi za vedno nehala piti, me je strašila. Oni so mi svetovali, naj poskusim ne piti samo en dan, samo teh 24 ur. Na tak način mi je bilo lažje. Vsak dan znova se odločamo za to.” Anonimni alkoholiki niso proti alkoholu ali zanj: “Jaz lahko rečem samo to, da jaz ne morem piti. Me ne moti, če kdo drug pije. Vsakdo svobodno izbira, jaz sem se odločila tako.”

Značilnost združenja je tudi anonimnost. Ta pripomore k temu, da so v skupini vsi enaki, ne glede na spol, vero, poklicno kategorijo, starost, osebna prepričanja. Marsikdo se skupini lažje približa tudi zaradi tega, saj ima vsakdo svoj poklic, sploh pa je alkoholizem nekakšna “bolezen, ki se je sramujemo, zaradi katere imamo občutke krivde”. Bolezen, “ki lahko uniči vse, tudi družino”.

“Abstinenca je moja izbira,” je dejal drugi sogovornik. “Odločitev ni bila lahka, predvsem v začetku. Bil sem svoboden, lahko sem pil ali ne. Šlo je za mojo odgovornost. Moja izbira, da bi prenehal piti, je bila vezana na to, da poskrbim zase. Nihče mi ne reče: ‘Ne smeš piti!’, to se odločim sam. V prvih 14 mesecih v skupini AA sem se odločil, da prekinem s pitjem mesec ali dva, potem pa spet začnem. Vedel sem, da bi ob ponovnem padcu spet obtičal na nulti točki. Alkoholizem je neozdravljiva, progresivna in smrtna bolezen. To so mi povedali na prvem kolokviju. Ostal sem brez sape … In vendar me to ni ustavilo. Šele s časom sem globoko v sebi sprejel dejstvo, da sem alkoholik. Na svoji poti sem bil tudi lep čas brez alkohola in že sem bil prepričan, da sem se rešil. Pa sem spet padel. Takrat sem moral izbrati. Od takrat do danes nisem več pil. Tako sem izbral.”

Abstinenca pomeni “ostati daleč od prvega kozarca. Tisti me namreč zavede.” Glava je sposobna najti vsa mogoča opravičila, prvemu sledi drugi, nato tretji … “Popolnoma sem izgubil nadzor nad pitjem. In nad svojim življenjem.” Alkoholik dobro ve, “da s prvim požirkom izgubi kontrolo. Zase vem, da ne morem več piti. Prvi korak je priznati, da sem nemočen pred alkoholom in da mi je alkohol življenje naredil neobvladljivo.” Zelo lahko je zapasti v kompulzivnost, v dejanja, ki se jim oseba ne more upreti. Gre za zasvojenost. “En kozarec je že preveč, zadnji še ni dovolj …” Prvi kozarec lahko postane prava obsesija. Zavestna odločitev za abstinenco je zato vir velike svobode.

“V določenem trenutku sem spoznal svojo mentalno bolezen. Lažje bi sprejel, da sem shizofren ali bipolaren; težje mi je bilo prebaviti dejstvo, da sem alkoholik.” Svoje opravi tudi strah pred stigmo. “Nisem mogel ne videti, kaj se dogaja z mojim življenjem, strah pred sodbo drugih je bil velik. Najbolj strog sodnik pa sem seveda sam. V skupini AA sem razumel, da sem bolan, pa tudi to, kje je ta bolezen bila. Počutil sem se globoko bolnega v svoji duši. Gre za duhovno bolezen. Z alkoholom sem polnil praznino, črno brezno v sebi, ki ji nisem znal dati imena.” Doma so mu rekli: “’Tako ne moreš iti naprej, nekaj moraš ukreniti.’ Prišel sem do zadnje postaje. Klical sem AA in najprej mislil, da bom tam našel ‘čuke na palici’. Srečal pa sem umirjene osebe, ki so me takoj sprejele, ki so pripovedovale o sebi in me niso obsojale. To je bilo bistveno.”

Potrebna je velika vztrajnost. “Seveda. Pomembna je metoda. Že v začetku t. i. Velike knjige, ki je izšla leta 1939 in govori o ‘12 korakih’, jasno piše, da je pomembno biti močni in metodični vse od prvih korakov ‘vzpona’. Potreben je napor. Zvestoba skupini je zelo pomembna; komaj se kdo nekoliko oddalji, mu že gre na slabše.”

“Prvo obdobje abstinence je bilo težko in boleče. Problem je bil tudi moj značaj. Bil sem tako ošaben, da prav nisem mogel priznati, da ne zmorem. Ko sem končno – zaradi onemoglosti – pustil za sabo svoj ponos, sem dovolil skupini, da mi pomaga. Začel sem se ukvarjati z združenjem, prispevati tudi svoj delež k njegovemu razvoju. Postal sem tudi nekak mentor mlajšemu fantu, ki je komaj prišel v skupino.”

Gosta sta želela poudariti, da skupina ni nikakršna sekta, da nima nobenega verskega ali političnega predznaka ter da niso proti alkoholu. “Vino je nekaj čudovitega, je odlično, polno poezije. Jaz pa ne morem piti. Je enostavno.” Skušajo si pomagati med sabo: “Nismo strokovnjaki, sodelujemo z zdravniki in psihologi. Na nedavnem posvetu, ki ga je državno združenje organiziralo v Gorici v sodelovanju s krajevnimi ustanovami, smo se lahko soočili s profesionalci. Pot v naši skupini ne izključuje drugih in drugačnih poti, obratno: marsikdo od nas potrebuje tudi individualne terapije. V življenju so tudi stvari, o katerih ni dobro – ne zame ne za druge –, da spregovorim. V skupini sem tudi zato, da poslušam, ne samo zato, da mečem iz sebe. Tam sem se naučila poslušanja in discipline.”

Osnovna načela AA so poštenost, dobra volja in odprt um. “Poslušati mi pomaga odpreti um. Po značaju sem namreč prepričana, da sem najboljša oseba … Tam pa sem razumela, da bom domov kaj odnesla, če bom v skupini predvsem prisluhnila drugim. Tam ne obsojamo, ne kritiziramo, niti ne dajemo nasvetov.” Dva bistvena pojma sta abstinenca in treznost, “brez prve ni druge! Če pijem, alkoholik v meni pride na plan.”

V skupini morata biti vsaj dve osebi, največ pa 15–20. Na srečanja prihajajo ljudje v različnih fazah. Nekateri potrebujejo tudi zdravniško podporo. Prvo obdobje abstinence ni preprosto, marsikdo mora biti tudi hospitaliziran. Prihajajo tudi mlajši, nekateri že kar hudo zasvojeni. “Ni odločilna količina alkohola, ampak način, kako kdo pije.”

Pomembno je “ozaveščenje. Pomembno je bilo razumeti, kdo sem kot alkoholik in kakšno življenje lahko živim po programu AA, ki se v meni počasi utrjuje. Tako živim svojo fizično, duševno in tudi čustveno treznost. Ne samo praznina, tudi evforija je lahko nevarna. Zato že vem, da se pot v skupini zame ne bo končala.” Pomembno je tudi “se naučiti dobro živeti v svetu, kjer je dostop do alkohola prost. To je treznost.”

Želja ne izgine, zasvojenost obstaja. “Želja po prenehanju piti je prišla s časom. V sebi sem morala reči ‘dovolj!’ Morala sem se dotakniti dna. Dno ni nujno imeti nesrečo ali biti hospitaliziran. Dotakniti se dna pomeni, da se je v meni nekaj zalomilo, da sem si rekla ‘Kaj počenjam?’. Bilo je, kot bi me kdo oblil z mrzlo vodo.” Za pitje je vedno mogoče najti tisoč izgovorov, “tisti dan nisem imela več nobenega. Prevzela sem odgovornost”. Kompulzivnost vodi v izgubo nadzora nad sabo, “dna sem se dotaknil več kot enkrat. Dolgo sem se upiral dejstvu, da sem bolan. Ko sem končno rekel ‘Dovolj!’, sem počasi prevzel odgovornost za svoje okrevanje.”

“Pripadnost skupini AA in treznost sta nekak stil življenja,” je podčrtala naša gostja. Kdor je zasvojen, bližnjim to največkrat prikriva, “laže drugim in sebi”. Pripadniki skupine, ki bi to želeli, se lahko svobodno odločijo tudi za to, da drugim pričajo o svoji izkušnji. Na goriškem posvetu so spregovorili tudi nekateri, ki abstinirajo šele nekaj mesecev, “ta pričevanja so ponavadi najmočnejša”. Skupina ima svojo strukturo, med drugim je predvideno tudi t. i. “služenje navzven”; posamezniki imajo kot prostovoljci stike s strokovnjaki, s šolami, s tistimi, ki jih želijo povabiti. “Mi ne zdravimo, smo pa pripravljeni sodelovati s tistimi, ki zdravijo.”

Kdor se redno udeležuje srečanj, zdrži, “prej ali slej bo zdravljenje učinkovito. Vsak ima sicer svoje čase, zgodi se kakšen padec, v glavnem pa napreduje. Marsikdo bi rad čim prej prišel do rezultatov, metodo bi rad prilagodil sebi, rad bi poskusil kar sam … To seveda ne gre. Bistveno je biti reden na srečanjih. Brez skupine preprosto ne gre! Tam se vse začne. Kdor se, tudi postopoma, oddalji od skupine, ponavadi spet zapade v odvisnost.” Bistvena je vztrajnost. “Če se zgodi, da zaradi službe enkrat na grem v skupino, naj bo; če dvakrat ali trikrat zaporedoma, kar pozabim, da sem alkoholik … To pa je že nevarno. V skupini govorim o svoji izkušnji in poslušam. To delam tako, da ne lažem ne drugim ne sebi.” Ni dovolj, da kdo sam pri sebi “razume, zakaj pije, in to skuša rešiti sam. Ne gre.”

Združenje AA je nekak “veliki dežnik”. Skupine so povezane v mrežo. V naši deželi obstajajo v več mestih, srečanja potekajo različne dneve v tednu. “Vem, da imam okrog sebe prijatelje, ki jih po potrebi lahko pokličem.” Ali: “Če me dalj časa ni v Gorici, vem, da lahko najdem skupino AA po vsem svetu. Jezik je lahko drugačen, govorica pa je skupna, program je že 90 let vedno isti. Ne obstajajo seznami članov oz. prisotnosti. Dovolj je, da želim prenehati piti.”

Srečanja v Gorici potekajo v prostorih centra Pastor Angelicus dvakrat na teden, ob torkih in četrtkih, med 19.30 in 21. uro. Zadnji četrtek v mesecu je srečanje odprto vsem, ki bi radi spoznali AA. Več informacij najdete na alcolistianonimiitalia.it in na družbenih omrežjih.