Iti po dva in dva

Kristus v današnjem evangeliju pošilja učence v parih “po dva in dva” (Lk 10,1). Kristus kliče vsakega osebno. Nikoli ne pokliče večtisočglave množice, naj hodi za njim. Tega ni storil tudi z večtisočglavo množico, potem ko jo je nasitil v puščavi. Toda potem ko je apostole poklical osebno, jih ni poslal posamično. V Svetem pismu imamo dva primera, ko je kdo od apostolov šel posamično, “po svoje”. Prvi je šel Juda, da je Kristusa izdal. Drugi je bil Peter, ki je Kristusa zatajil. Podpora skupnosti je izredno pomembna, da živimo evangelij. Tudi puščavnika mora podpirati krščanska skupnost in mora ostati v stiku z občestvom Cerkve. “V pekel gre vsak sam, v nebesa lahko pridemo samo skupaj,” je dejal ruski mislec.

Jezus je učencem, ki jih je poslal, naročil: “Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal.” (Lk 10,4) Mnogi ljudje mislijo, da je Jezus svojim učencem naroča popolno uboštvo. Toda ne gre zato. Hoče jim reči, da jim bodo tisti, med katerimi bodo delovali, priskrbeli denarnico, torbo in sandale. Opogumlja vse učence, naj bodo velikodušni do tistih, ki oznanjajo evangelij med njimi. Nato Jezus še doda: “Delavec je vreden svojega plačila.” (Lk 10,7) Kristus, nekdanji tesar, ki mu kdaj stranke niso plačale dela, govori sodobnim katoličanom: “Kakor plačate obrtnikom, ki delajo v vaši hiši, tako podpirajte tudi moje oznanjevalce, ki jih imate med seboj.”

Ko v današnjem evangeliju poslušamo Jezusa, ki pošilja svoje učence, lahko rečemo, da se evangelij razteza med dvema stavkoma: “Pridi in poglej!” in “Pojdi in oznanjaj!” ali “Pojdi in povej naprej!”. Če smo mi prišli in videli, bomo hoteli tudi iti in govoriti. Kdor se je res osebno srečali z Jezusom, ga bo oznanjal drugim.

Razlika je med pričevanjem in oznanjevanjem. Vsi smo poklicani k pričevanju, toda nismo vsi poklicani k oznanjevanju. Če ne moremo oznanjevati, lahko pričujemo. Ljudje se krščanstva oklepamo bolj zaradi privlačnosti pričevanja kot pa velikega oglaševanja ali mogočnega razglašanja. Veliki mislec in učenjak sv. Avguštin je poslušal milanskega škofa sv. Ambroža. V svoji knjigi Izpovedi pravi, da se je spreobrnil zaradi miline besed sv. Ambroža. Ta je bil tudi učen, a ni intelektualnega poslušalca sv. Avguština pritegnil z učenimi govori, ampak z milimi besedami, podprtimi z življenjem.

Biti vpleten v Gospodovo delo oznanjevanja pomeni biti povezan z drugimi, imeti z njimi podoben pogled ali enako vizijo. Ne morem biti član Kristusovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev, in hoditi po svoje. Vse telo mora biti vključeno v delovanje. To ne pomeni, da bodo vsi udje telesa opravljali enake stvari ali da bodo vsi morali sodelovati pri vseh stvareh na enak način. V Cerkvi je prostora za različne službe in mi, njeni člani, imamo različne darove, talente. Nekdo ima dar za organiziranje, drugi dar molitve, tretji za skrb za uboge, bolne, na robu …, vsi pa lahko na svoj način prispevamo svoj delež pri gradnji skupnosti in oznanjevanju evangelija.

Zgodba za navdih

Vsi člani Cerkve smo poklicani k dejavnemu sodelovanju v občestvu in oznanjevanju.

Božji sodelavci

Nekoč je živel kralj, ki je povabil svoje podložnike na gostijo. Povabljencem je naročil, naj vsak prinese s seboj steklenico vina. Rekel je, da bodo to vino zlili v velik sod. Ljudje so si mislili: “Kaj pa pomeni ena steklenica vina? Nesel bom steklenico vode in nihče ne bo niti opazil.” Ko so bili gostje že zbrani, je kralj ukazal služabnikom, naj postrežejo ljudem s tem, kar je v sodu. Dobili so vodo, kajti vsi so mislili: “Kaj pomeni moja steklenica vina? Nesel bom steklenico vode in nihče ne bo niti opazil.”

“Zakaj jaz? Naj kdo drug,” slišijo večkrat duhovniki, ko koga nagovorijo, naj naredi to ali ono stvar. Največkrat se niti ne zmenijo za povabilo, misleč: “Se bo že kdo odzval.” Ali kolikokrat slišimo: “Bo že kdo drug to naredil!” ali: “Bo že kdo to opravil!”. Težava je v tem, da ne misliš tako samo ti …

Drobne zgodbe za dušo, 7.