Turizem lahko reši male vasi
Kako ljudje danes izbiramo počitniške destinacije? Včasih je bilo za marsikoga skoraj samoumevno, da se poleti odpravi v obmorski turistični kraj, kjer bo od jutra do večera ležal med dolgimi vrstami barvitih ležalnikov in sončnikov v gneči med množico družin z otroki, skupin mladih ali starejših parov. Danes pa, ko je vsakdanje življenje tako mrzlično in noro hitro, vedno več ljudi išče mir, sproščeno okolje in predvsem stik z naravo, in to ne samo v poletnem času.
Zakaj vsega tega ne bi našli pri nas – na Krasu, v objemu Nediških dolin ali v vinorodnih Brdih? Naše vasi – včasih žive in glasne, danes vse bolj tihe in prazne – imajo z vidika turizma izjemen potencial. Morda bo kdo ob tej misli zaskrbljeno vzdihnil. Saj poznamo primere velikih kulturnih središč ali letovišč, ki jih množice turistov vsako leto preplavijo do te mere, da domačini zapuščajo svoje domove. Pri nas se tega ni treba bati, ker se podobno ne bo zgodilo. Naši kraji so majhni in temu primeren mora ostati tudi naš turizem – omejen, postopen, premišljen, predvsem pa trajnosten.
Počasni turizem – ali t. i. “slow tourism” – pomeni postaviti kakovost pred količino. Spodbuja umirjen ritem, poglobljen stik z lokalnim okoljem ter spoštovanje narave in kulture. Tak pristop je popolno nasprotje množičnemu turizmu, ki ga danes v večjih središčih spremljajo številne negativne posledice – od okoljskih obremenitev do izrinjanja lokalnega prebivalstva. Ne želimo si avtobusov z množicami ali ogromnih turističnih kompleksov, ne ciljamo na dolge vrste na vhodih velikih znamenitosti ali na stotine prodanih vstopnic dnevno. Prišlekom lahko ponudimo umirjen piknik v senci ob potočku ali večerjo v vinogradu, sprehod med rdečim rujem ali veselico z narodnozabavno glasbo. Naša prednost so prav pristne značilnosti majhnih vasi in skupnosti, bogata in raznolika naravna ter kulturna dediščina. Osredotočiti se moramo na obiskovalce, ki cenijo tišino, zgodbe in domačnost, ne pa spektakel.
Trajnostni turizem ni le varovanje narave ali zmanjševanje onesnaževanja. V svojem bistvu pomeni vključevanje lokalne skupnosti, spodbujanje lokalnih izdelkov in kulinarične ponudbe, ohranjanje jezika ter pripovedovanje zgodb, ki resnično pripadajo temu prostoru. Tak pristop, ki v ospredje postavlja navade, znanja in vrednote kraja, je lahko dolgoročno vzdržen in hkrati koristen za prihodnji razvoj naših vasi.
