Joe Valenčič sredi domovine o Slovencih v Ameriki

Zadnji pogovor s slovenskim izseljencem je sekretarka Vesna Humar vodila v Gorici kot del bogatega programa ob srečanju Dobrodošli doma

V Ameriki živijo Slovenci, ki so zvesti slovenski kulturi in slovenskim navadam, radi imajo polke in kranjske klobase, ne poznajo pa slovenskega jezika. Vse to se nam, Slovencem v zamejstvu, pa tudi Slovencem v matici, zdi skoraj nesprejemljivo. Za nas je jezik najvažnejši element narodne identitete in neznanje jezika dojemamo vedno kot grožnjo za obstoj naše skupnosti. Na drugi strani oceana pa je jezik le ena izmed značilnosti narodne pripadnosti, ki ji ne pripisujejo tolikšnega pomena.

Slovenski Cleveland

Življenje Slovencev v Ameriki, natančneje v Clevelandu, je na srečanju Sredi domovine predstavil slovensko-ameriški filmski producent in kronist slovenske skupnosti v ZDA Joe Valenčič. Na dogodku, ki je 18. junija potekal v Feiglovi knjižnici v Gorici, je Valenčič v odlični slovenščini z ameriškim naglasom v pogovoru z državno sekretarko Vesno Humar razkril številne zanimivosti iz življenja izseljencev.

Valenčič, rojen v ZDA, se je slovenščine naučil od staršev, ki sta se iz Primorske izselila med vojnama. Očetova družina se je sicer čez ocean preselila že po koncu prve svetovne vojne in se ustalila v Clevelandu, ki je bilo pomembno središče za Slovence v ZDA. Mesto je med vojnama doživelo “pravo slovensko kulturno renesanso”, kot je povedal gost. Slovenci so tam ustanovili deset kulturnih domov (največji s kar 1100 sedeži), pet župnij ter nešteto pevskih in dramskih društev ter drugih ustanov. Danes je Slovencev v Clevelandu manj, a mesto še vedno ohranja pomembno vlogo kot slovensko kulturno središče v Ameriki, kjer še vedno delujejo slovenski klubi.

“Naša ameriška zgodovina je del vaše in ne bi rad, da bi se izgubila.” Tako je Valenčič pojasnil, kaj ga vodi pri zbiranju in hranjenju informacij in podatkov o Slovencih v Ameriki. Trudi se, da bi ljudje vedeli, da Slovenci niso bili samo rudarji ali kmetje, in da smo lahko ponosni na vse, kar so dosegli. Da bi se slovenska kultura ne izgubila, je v Clevelandu nastal tudi muzej polke. Izseljenci so se v 20. stoletju v ZDA namreč odpravili s harmonikami, tam pa so priljubljeni glasbeni žanr začeli izvajati tudi z novimi inštrumenti. Tako je nastala posebna vrsta polke, ki je še najbolj značilna za Cleveland.

Izzivi Slovencev v Ameriki

Joe Valenčič je med pripovedovanjem povedal, da je med največjimi izzivi kulturnega delovanja – tudi v Ameriki –pomanjkanje prostovoljcev, ki bi velik del svojega časa namenili ohranjanju in vrednotenju kulture. To dokazuje, da si pravzaprav nismo tako različni in se tudi na dveh tako oddaljenih celinah soočamo z zelo podobnimi izzivi. V zadnjih letih pa raste zanimanje za dvojno državljanstvo – povečalo se je še posebej po novembrskih volitvah, saj “ljudje iščejo alternative”, je šaljivo pripomnil gost.

Na koncu je sekretarka Vesna Humar postavila zapleteno, a zelo koristno vprašanje, in sicer kako bi lahko Republika Slovenija bolj pomagala Slovencem v Ameriki. Valenčič je izpostavil pomen programov za mlade potomce izseljencev, ki bi jim omogočili večtedenske obiske v Sloveniji – zlasti če imajo tukaj sorodnike. Sam je poudaril, da so nanj v mladosti močno vplivala potovanja v Slovenijo in podobno velja tudi za druge člane njegove družine. Po njegovem mnenju in na podlagi izkušenj najbližjih še posebej za mlade velja, da v Sloveniji preživet čas močno vpliva na angažiranost in poveča občutek pripadnosti slovenskemu narodu.

Pogovor z gostom je bila tudi odlična priložnost za najavo zanimivosti o naslednji izvedbi niza Dobrodošli doma, ki naj bi se ga udeležilo večje število Slovencev iz Amerike ob 100. obletnici Slovenske zveze v Ameriki. “Za nas bo naslednje leto kot letošnje leto za Gorico in Novo Gorico, evropska prestolnica kulture,” je povedal Valenčič, saj pripravljajo bogat program kulturnih, glasbenih, kulinaričnih in izobraževalnih srečanj.

Navezanost na Gorico

Srečanje Sredi domovine, ki se sicer že dve leti redno odvija v Ljubljani na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, je tokrat prvič potekalo v Gorici. Izbor lokacije je bil del širšega dogajanja v okviru Evropske prestolnice kulture. Dogodka se je še posebej razveselil Joe Valenčič, saj je njegova mama močno čustveno povezana z Gorico – v času prve svetovne vojne se je tja peljala z vlakom in na Sveti Gori molila za konec vojne. Tudi v Clevelandu so ohranjali vez z Gorico – v nekem gledališču so na odrski zavesi celo naslikali podobo mesta. Valenčič je z Gorico povezan tudi osebno, saj je prav tu prvič predaval za Kinoatelje. “Gorica me je odkrila,” je razkril tik pred koncem srečanja.