Romarji upanja na Vejni

Jubilejno srečanje je povezalo družine različnih generacij v duhu vere in upanja

“Na naši življenjski poti bodimo romarji upanja in imejmo popolno zaupanje v vrednost življenja: svojega lastnega življenja in življenja vsakega človeka, ki ga srečamo. Kajti Duh veje. Sveti Duh Tolažnik nas spremlja. Vedno.”

To so bile zaključne besede homilije tržaškega škofa msgr. Henrika Trevisija na praznovanju jubileja na Vejni, posvečenem družinam, starim staršem, ostarelim in otrokom. Na bogatem koledarju pobud tržaške škofije ob jubilejnem letu je tokratni dogodek nagovarjal vse generacije, zlasti družine, ki so srce naših skupnosti.

Nedeljski jubilej se je za skupino meščanov pričel s peš romanjem iz mesta Trst. Zbrali so se na Trgu zedinjenja Italije in se napotili iz najbolj oddaljenega izhodišča. Cilj – svetišče na Vejni – je bil dobro viden tudi s tega zornega kota. Med hojo – najprej po tržaških ulicah – so se pridružili še drugi romarji in tako se je reka pešcev sproti krepila. Udeleženci znajo povedati, da skupna hoja romarje povezuje, utrjuje zavest o skupnem cilju ter pomaga pri poglabljanju in poživitvi vere. V zadnjem delu poti se jim je pridružil tudi škof Trevisi in ostal s svojimi verniki vse do konca praznovanja jubileja. Na cilju so okrog svetišča na Vejni čakali vsi tisti romarji, ki so prišli iz okoliških vasi ali so tja prispeli s prevoznimi sredstvi. Že na prvi pogled je bilo opaziti bogato dogajanje, vladalo je praznično vzdušje. Zaznati je bilo veselje med romarji različnih starosti, ki so se odzvali vabilu. Prišleke je najprej sprejel vesel živžav otroških skupin, ki so jih z igrami animirali organizatorji Katoliške akcije (AC).

Na trati v senci pa so odrasli romarji zbrano in z zanimanjem sledili raznim pričevanjem. Žena moža, ki je zbolel za multiplo sklerozo, je v iskrenem in odkritosrčnem pripovedovanju razkrila, da taka bolezen do temeljev pretrese vso družino, spremeni vse načrte in vsakdanje življenje. Toda še posebej v takih okoliščinah ogromno pomeni bratska povezanost in solidarnost drugih družin. Pretresljiva pripoved je bila za vse zelo močno sporočilo o tem, kako se je mogoče odzvati z velikim pogumom in ljubeznijo do svoje družine in obolelega moža; pa tudi o tem, kako pomembna je mreža solidarnosti med družinami.

Pomenljivo je bilo tudi pričevanje mladega fanta iz Angole, ki se je na pot v Evropo odpravil peš in v svojem mladem življenju moral doživeti in videti veliko hudega. V Trstu je bil končno sprejet in njegovo življenje je postalo mirno in varno; mladi pribežnik iz Angole je hvaležen Bogu in tržaškim dobrodelnim ustanovam. Zdaj želi pomagati sonarodnjakom v Angoli in uspelo mu je organizirati gradnjo šole za več sto otrok. Zgodaj dozoreli mladi fant je s povedanim dal močno sporočilo upanja. Poudaril je še, da večkrat pozabimo, katere so najvažnejše vrednote v življenju, ki jih on zdaj neizmerno ceni.

Romarji so si v pritličju svetišča lahko istočasno ogledali razstavo ukrajinskih ikon, ki so bile več tednov na ogled v škofijski veži in o katerih je Novi glas že poročal.

Vrhunec praznovanja je bila sveta maša, ki jo je vodil tržaški škof msgr. Henrik Trevisi. Prej je na ploščadi pred vhodom v svetišče zmolil molitev, ki jo je sestavil in namenil vsem družinam tržaške škofije. Medtem so vsi ostali duhovniki bili na razpolago za spovedovanje.

Pri maši so verniki vseh generacij napolnili svetišče in pri branju berila je bilo slišati tudi slovensko besedo.

Z globokimi besedami v homiliji je škof vse povabil, naj stopijo skozi sveta vrata jubilejnega leta, naj premagajo strah. Naj bodo pogumni in naj gojijo vero v svojih družinah. “Bodimo sejalci upanja! Poklicani smo, da smo drug drugemu tolažniki. Vsaka družina za druge družine. Vedno rodovitni. Bodimo pogumni v ljubezni, ljubimo, kot nas ljubi Jezus,” je povabil v pridigi škof Trevisi.

Po maši je sledila še družabnost ob zvokih ansambla ACR Band in praznovanje ob petju, plesu in zakuski. Mnogi so bili mnenja, da je bilo praznovanje za vse obogatitev; menili so, da bi bilo lepo, če bi se podobna srečanja ponovila in bi se mreža stikov med družinami v tržaški škofiji tkala dalje.

Paola Biancuzzija, ki se je z družino udeležil srečanja na Vejni, smo prosili za kratko izjavo:

“Želel bi povedati, da je bil jubilej družin za nas dragocena možnost. Družine iz Trsta smo se lahko s svojimi otroki med seboj družile, pa tudi s starejšimi in starimi starši. Predvsem smo se spoznali in se pogovarjali. Obenem je bil to tudi trenutek duhovnosti. Razglabljali smo o tem, kakšen je pomen družine in zakaj je važno, da se srečujejo različne generacije. Pomembno se mi zdi, kar je povedal naš škof Henrik Trevisi. Rekel je, da smo v škofiji v Trstu velika družina, ki je sestavljena iz mnogih družin. In prav to je cilj jubileja, namreč da se čutimo del neke širše skupnosti. Da nismo sami, da nismo zaprti vsak v svojo individualnost. Da ne mislimo samo na delo in na tekanje po opravkih, ampak da se tudi zamislimo. Da se čutimo del širše skupnosti, velike družine, sestavljene iz več družin, ki živijo tukaj v Trstu. To misel je posebno poudaril škof Trevisi, to je bil po moje tudi cilj srečanja na Vejni. Tudi delavnice za otroke in pričevanja za odrasle so peljala v to smer.”