Malo drugačna pripoved o prvi svetovni vojni na slovenskih tleh

Bruno Križman, Lager princa Evgena: napeta zgodba o vojni, pohlepu in človeškosti v gorah pod Krnom

Pripoved Lager princa Evgena je literarni prvenec tržaškega Slovenca Bruna Križmana, ki se je rodil leta 1942 v Repnu. Nekdanji aktivni športnik in svetovni popotnik tudi rad vrtnari, kot piše na notranjih platnicah knjige, ki obsega 176 strani. Pod tržaško vasjo Križ je na zaraščenih terasah uredil vzoren oljčni nasad. O svojih potovanjih je pisal v slovenskih in italijanskih časopisih.

Pisatelj nas v svojem prvencu prestavi v čas prve svetovne vojne v avstro-ogrskem vojaškem oporišču pod Krnom, ki ga je avtor tudi v naslovu knjige poimenoval Lager princa Evgena. Besedilo je na zavitku knjige predstavljeno kot kriminalna pripoved, medtem ko je Križman v nekem razgovoru menil, da je njegov knjižni prvenec “bolj špijonažnega značaja”.

Pričujoča pripoved je predvsem lahko berljivo poročilo o dogajanju na gorah v bližini soške fronte proti koncu prve svetovne vojne. V ospredju so usode treh mlajših moških, prekmurskega Slovenca, Madžara in ruskega vojnega ujetnika. Vsi trije se nahajajo v vojaškem oporišču pod Krnom – v lagru princa Evgena.

Princ Evgen Savojski je avstrijski sinonim za vojaško zmagovitost in eno najbolj znanih imen v dolgi zgodovini habsburškega cesarstva. Služil je kar trem avstrijskim cesarjem, Leopoldu I., Jožefu I. in Karlu VI., in Turke dokončno pregnal iz monarhije. Toda v zvezi z boji med avstro-ogrsko in italijansko vojsko v času prve svetovne vojne v Posočju, na bližnjih gorah in na Krasu bi ob imenu Evgen najprej pomislili na avstrijskega feldmaršala, nadvojvodo Evgena von Österreich-Teschna iz cesarske hiše Habsburg, ki je dalj časa uspešno vodil obrambo ob Soči.

Zgodba Križmanove pripovedi je preprosta. Polkovnik Gross, ki je poveljnik oporišča pod Krnom, kjer potekajo krvavi boji med italijanskimi in avstro-ogrskimi silami, izbere oba že omenjena vojaka, prekmurskega Slovenca Martina in Madžara Istvana, za izvedbo tvegane diverzantske opazovalne akcije na sovražnikovo ozemlje pri vasi Drežnica. Na njuno prošnjo jima polkovnik za poizvedovalno operacijo dodeli še ruskega vojnega ujetnika Gerasjo.

Križmanova zgodba je sicer izmišljena, vendar se lahko vprašamo, ali je izbira dveh gora nevajenih Panoncev in ruskega ujetnika, ki se navdušuje nad razpadanjem ruske carske vojske in začetki boljševizma, lahko taktično in psihološko smiselna in bo zares vodila k uspehu. O tem razmišlja tudi polkovnik Gross, vendar ga Martin, o katerem je izvedel, da so mu všeč drzne akcije, prepriča, da je Rus zanesljiv.

Trojica mladih mož si na hribovitem območju nad vasjo Drežnica uredi skrito opazovališče na 1897 metrih nadmorske višine. Martin vzpostavi zvezo z mlado žensko v vasi, ki pere perilo za italijanske vojake in opazuje dogajanje. Ugotovijo, da Italijani načrtujejo preboj skozi žične ovire, ki jih bodo prerezali za to določeni specialisti v posebnih varovalnih oklepih. Na ta način bo italijanski vojski omogočen prodor proti Bohinjski dolini ter napredovanje v globino slovenskega ozemlja in avstrijskega imperija.

Križman v kratkih enostavnih stavčnih periodah na živahen način pripoveduje to napol špijonažno zgodbo. Samo na hitro in rahlo nakaže simpatijo med mlado obveščevalko Anico iz Drežnice in vojakom Martinom, ki pa se v težkih vojnih okoliščinah ne razvije v jasno ljubezensko zgodbo.

Anica izve, da bodo Italijani preživelim vojakom po uspešnem prodoru na sovražno ozemlje za nagrado delili zlatnike, ki so jih v posebnem vozu že pripeljali v Drežnico. To dejstvo povzroči pri vseh treh protagonistih posebno napetost z željo po obogatitvi in vpliva na poznejše dogajanje.

Martin se skupaj z Madžarom Istvanom na pustolovski način pritihotapi v skedenj, kjer stoji voz z dvema zabojema z zlatniki poleg zabojev s strelivom. Bralec se bo vprašal, zakaj se nista na ta rop bolje pripravila. Potrebovala bi nahrbtnik ali kaj podobnega, zdaj pa se očitno z nekaj vrečkami, ki ju verjetno držita v rokah, umikata iz gorske vasi v gozdno skrivališče in opazovališče. Plen, ki si ga trojica prijateljsko razdeli med seboj, skrijejo v skalovju pod Krnom. Martin ob tem ne pozabi na Anico, ki jo prav tako nagradi z zlatniki.

Zaradi uspešne poizvedovalne akcije pogumne trojice se Italijanom prodor proti Bohinju ne posreči. Vojaške sile obeh strani se na novo razporedijo.

Ker se v naslednjih dneh pripravlja avstro-ogrski vojaški premik na novo območje, se zadeva s skritim zakladom zlatnikov nesrečno zasuka. Trojica nima več časa, da bi iz postojanke princa Evgena odšla po zlatnike v gorskem skrivališču.

Bruno Križman do svojih junakov ni prizanesljiv. Istvan izgubi življenje, ko italijanska granata raznese topniško postojanko, v kateri straži skupaj s tremi tovariši. Ruski vojni ujetnik Gerasja zboli in umre za tifusom. Sled za Prekmurcem Martinom se kratkomalo izgubi. Tudi on, kot zapiše pisatelj, počiva nekje v grobu z napisom “Neznani”.

Kljub linearnosti pri opisovanju dogajanja je Križmanova zgodba dovolj zanimiva in privlačna. Vojno dogajanje sredi samosvoje gorske pokrajine je prepleteno s špijonažnimi odtenki, ki poskrbijo za primerno napetost. Sočasno pa je ta pripoved iz prve svetovne vojne na slovenskih tleh s posebnega zornega kota opazovalne akcije tudi nedvoumna obsodba vojne in nasilja. Žrtve vojne so ob tem pravzaprav vsi – vojaki, civilisti, domoljubi in sovražniki, ki jih je vsestransko vojno nasilje zapletlo v stiske in nesrečo.

V zadnjem stavku te malo drugačne vojne pripovedi je Bruno Križman zapisal, da “šest mošnjičkov z zlatniki še vedno čaka na srečnega pohodnika”. To pa je že začetek nove zgodbe oz. še nenapisane pravljice, v kateri bo ta čas še neznani srečnež in ljubitelj slovenskih gora odkril še vedno skriti zaklad nekje med skalami pod Krnom.