Odpoved sebi
Na stopnicah (186)
Če za koga rečemo, da je zanemarjen, večinoma to ni kompliment. Ponavadi leti na njegov izgled ali na njegovo higieno. Raje se ga ognemo, ker sklepamo, da je enako nemaren pri svoji notranji podobi, kot je pri zunanji. Kakšen sodobnik bi utegnil pripomniti, da je toksičen. Bojimo se, da bi nas okužil s svojim raztreščenim notranjim svetom. Ali da bi apeliral na naše usmiljenje, da bi mu pomagali. Raje ohranimo svoj notranji mir in vsakdanjo rutino. Če se mu že damo zmotiti, to storimo v strogo zamejenem okviru karitativnega: organiziramo kosilo za brezdomce, razdeljujemo rabljena oblačila in smo botri afriškim otrokom. Seveda biti zanemarjen sploh ni enako kot biti ubog ali reven: pogosto manj premožni ljudje dajo nesorazmerno veliko na izgled in celo na blagovne znamke: vozijo se v BMW-jih, za vratom imajo zlatnino in na nogah zadnji model Nike. Ta poudarjena, včasih neokusno skomponirana zunanja podoba nas nemalokrat opozori na to, kakšen je status osebe. Morda še bolj duhovno in duševno uboštvo kot pa stanje na računu. Naš svet, sploh splet, pa ceni in promovira človeka, ki poskrbi zase in se zna “prodati”: da snema svoje razkošne obroke, modne nakupe, izjemne športne dosežke, dovršeno telo, intelektualne podvige … Da tako rekoč goji kult sebe in svoje imenitnosti, celo večvrednosti. Sploh moškim zadnje čase mediji razlagajo, da morajo biti “alfa” in se do tega povzpeti po hrbtih drugih. Da sta brezobzirnost in agresivnost pomembni vrlini. Da je ponižnost za hlapce, svobodni pa se nanjo požvižgajo, ker se zavedajo lastne vrednosti. In se spominjajo vsega garanja, ki jih je pripeljalo do piedestala, na katerem so zdaj. Vendar, saj smo zgoraj zapisali, da pretirana skrb za zunanjo podobo izdaja mizerijo, ki se skriva v ozadju … Da gre pogosto samo za kompenzacijo tistih, ki v resnici nimajo kaj dosti pokazati na ravni srca. Ali pa je osredotočanje na “raven srca” morda zraslo na zelniku tistih, ki imajo bolj malo? Ki svojo zavist nad razkošjem drugih kamuflirajo z nekimi abstraktnimi duhovnimi vrednotami in se tako tolažijo v svojem pomanjkanju? Na tem mestu je vsekakor trezno ugotoviti, da se nima smisla preveč ukvarjati s tistim, kar imajo – ali pa nimajo – drugi, pa naj bo na materialni ali duhovni ravni, temveč več pozornosti posvetiti temu, kar imam (in sem) sam. Ter biti za to hvaležen. Je pa seveda v tem past: biti slep za stisko ljudi ob sebi in nad njo zamahniti z roko. Kot se morda zgodi nekaterim, ki sebe imenujejo kristjane, da se v tem smislu sprenevedajo zaradi očitnih nepravičnosti v družbi: božja previdnost je bližnjemu naklonila očitno bolj malo in kdo sem jaz, da bi ji nasprotoval! Božja volja je, da mi nič ne manjka, in tega ne smem zapraviti! Po drugi strani pa Jezus poziva k temu, da se “odpovemo sebi” (Lk 9,23) – kako gre to skupaj? Sploh v smislu, da so krščanske dežele krepko najbogatejše na svetu in so veliko tega bogastva pridobile na račun izkoriščanja drugih. Mar ne bi morali kristjani, če se res držijo Jezusovega nauka, svojega premoženja razdeliti ubogim? Ustvariti družbe, v katerih vladajo “svoboda, enakost in bratstvo”. No, vemo, to zadnje ni iz evangelija, pač pa iz ideologije, ki je bila do Cerkve precej kritična in celo krvoločna. Kakšna zmeda, kajne? Vidimo, da težko damo dokončni odgovor – in da so tisti, ki so takšne dokončne odgovore in rešitve obljubljali in na silo uveljavljali, krepko okrvavili svoje roke. Da se humanistično (ali karkoli -istično) zaletavanje, da bi ustvarili raj na zemlji, vedno znova konča z masakrom, revščino in solzami. Zato je morda res pomembno, da se odpovemo sebi: da znamo relativizirati tako svoje zaganjanje za denarjem in močjo kot tudi svoje sodbe drugih. Lažnivi Kljukec je pač lagal, ko je rekel, da je sebe za lase potegnil iz močvirja – zakaj bi potem kdo to verjel nam?
