Dečkov nasvet: Starši ne morejo biti vedno s teboj. Bog pa je lahko.
Neki osemletni deček je na preprost način razložil svojo “teologijo”: “Ena od najpomembnejših obveznosti Boga je, da ustvarja ljudi in jih postavlja tja, kjer je nekdo umrl. Tako je dovolj ljudi, da skrbijo za stvari na zemlji. Če veruješ v Boga, ne boš nikoli sam. Starši ne morejo iti vedno s teboj. Ne morejo na primer v šolo v naravi, toda Bog lahko gre s tabo. Bog je s tabo, ko te je strah ali ko si sam v temi ali ko te starejši otroci potopijo globoko v vodo.”
Temne ure so bile tudi v času, ko so Jezusa izdali, obsodili, mučili, zasmehovali in končno križali. Takrat se je zrušil svet dvanajstim apostolom. Jezus, zaradi katerega so vse zapustili, se je poslavljal. Ljubljeni učitelj jih je zapuščal. Njihovo sonce je zahajalo sredi dneva in njihove predstave o življenju so se jim podirale kakor hiša iz kart.
Kdor je izkusil izgubo koga najdražjih, ve, kako težko je tako slovo. Predstavljamo si lahko, kako težko je slovo od nekoga, ki je bil tako dober, čigar prijateljstvo je bilo tako čisto in čigar ljubezen je bila tako popolna. Učence je morala navdajati neizmerna bolečina. Jezus je razumel žalost svojih učencev in jih zato tolažil: “Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.” (Jn 14,27) Te besede so postale temelj tolažbe ne samo za učence takratnega časa, ampak tudi za nas. Ko se nam zdi, da je naše življenje nemogoče, da nam je prehudo, da ne zmoremo več, da ni kraja, kjer bi našli počitek, bomo našli izredno mehko blazino v besedah: “Vaše srce naj se ne vznemirja.”
Zakaj naj se naše srce ne vznemirja?
Prvič, ker zaupamo v njegovo navzočnost. Živimo v prepirih, razočaranjih in bolečini. Izkušamo tragične trenutke in globoko tesnobo, čas velike preizkušnje, a Bog je z nami. Na neki način je bolje, da je neviden, saj tako ni podvržen zakonom narave in telesnim omejenostim. Zato je lahko povsod, kjerkoli ga potrebujemo. Dokler je bil na zemlji, je bil lahko navzoč na samo enem kraju. Sedaj je povsod na voljo tistim, ki verujemo vanj.
Drugič, upamo v njegovo osebo. Kristus je vse, kar potrebuje človek. Jezus nas vabi, naj mu zaupamo. Lahko zaupamo v njegovo navzočnost, njegove obljube in njegovo besedo, ker je On pot, resnica in življenje. Ni vprašanje, ali Bog govori ali ne, vprašanje je, ali bomo mi imeli ušesa odprta, da ga bomo slišali, kaj nam govori.
“Zaupaj mi in skoči. Ne boj se!” govorijo starši otrokom na bazenu ali igrišču, ko z odprtimi rokami čakajo, da bodo ujeli otroka. Na podoben način tudi nas Bog opogumlja: “Vaše srce naj se ne vznemirja.”
Zgodba za navdih
Bog nam naklanja svoj mir. Človek, ki nima miru v srcu, bo težko delal in živel.
Jeza
Ko je Leonardo da Vinci slikal zadnjo večerjo, se je v jezi sporekel z nekim človekom. Prišlo je tako daleč, da se je od moža poslovil z zmerjanjem in grožnjami. Vrnil se je k ogromni slikariji na steni, da bi nadaljeval z natančnim in zahtevnim delom, a ni mogel. Tako je bil vznemirjen. Odložil je paleto in čopiče, šel iskat človeka, ki ga je bil užalil, ter ga prosil odpuščanja. Mož je Leonardovo opravičilo sprejel in slikar se je lahko vrnil k slikanju ter končal zahtevno delo: slikanje Kristusovega obličja.
Zgodbe za pogum, 13.