Skriti biser z zanimivo zgodovino

24. maja ob 18. uri slovesna maša v cerkvici na Pečah

22. maja leta 1955 so se ponovno odprla vrata cerkvice na Pečah v dolini Glinščice, dolini z reko Klinšco, kjer se apnenčasti Kras prevesi v fliš, v Istro. Nad slapom, ki mu domačini pravimo Supet, že več stoletij stoji cerkvica Marije Device na Pečah (pečina). To je edina cerkvica v vsej okolici, ki je dostopna samo peš.

Na marmornatem portalu nad glavnimi vrati je vklesan datum 1647. Poleg letnice so še začetnice MRA. Po raziskavah zgodovinarja in raziskovalca cerkvenega stavbarstva kraških kamnosekov Božidarja Premrla so to začetnice stavbarja Anžeta Roina iz Brezovice, ki je opravil v dolinski fari mnogo del. V članku iz knjige Il barroco nel goriziano, posvečenem mojstrom Roini iz Brezovice, je omenjeno, da je sin Luka izdelal stopnišče pred cerkvico med letoma 1691 in 1692. Cerkvica je enoladijska z nižjim odprtim stropom v prezbiteriju, nad oltarjem je obok v gotskem slogu. Na zunanji severni steni se lepo vidi zidava iz obdelanega pravokotnega kamna, enakega kot v rimskem vodovodu, ki je iz doline Glinščice peljal vodo v Trst. Cerkvica je nedvomno starejša. Obstaja domača legenda, ki pravi, da naj bi si Mati Božja sama izbrala kraj, kjer bo stala cerkvica, tako da je na tisto mesto postavila kamenje za zazidavo njej namenjenega svetišča. Prvi zgodovinski podatki izhajajo iz bratovščine svetega zakramenta (ali “dei Batuti”), prisotne v Trstu konec 12. stoletja. V tržaških statutih iz leta 1330 je omenjeno, da je bila za preklinjevalce predvidena pokora: dvanajstkilometrska pot iz Trsta na Peče bosih nog. Cerkvico so na tem mestu gotovo zgradili, ker je že prej obstajala neka zgradba ali utrdba. Pod njo so še vidna znamenja zidave.

V zapisu o obisku tržaškega škofa Johana Franza Millerja v dolinski fari leta 1600 piše, da sta v cerkvici poleg glavnega oltarja, posvečenega Mariji Devici, dva stranska oltarja, na levi strani je posvečen sv. Ani, na desni pa sv. Antonu puščavniku. Cerkvica je imela tudi kor za pevce. Na višini kora je bilo okroglo okno ali rožon. Rožon je viden na fotografijah izpred druge svetovne vojne. Na levi strani sta še dve pokončni okni in stranska vrata. Cerkvica je bila večkrat opustošena.

V začetku dvajsetega stoletja je bila podoba Matere Božje ukradena. Do danes nisem dobil nobene fotografije s to podobo. Stara mati (letnik 1877) mi je večkrat pripovedovala, da so v tistem času, ko naj bi bila slika ukradena, videli nekega moškega pod vasjo na poti, ki vodi v mesto, z žakljem in v njem neki pravokotni predmet. Iz tega so sklepali, da naj bi bil ta tujec tat. Koliko je resnice v tej pripovedi, nisem odkril. Iz cerkvenih oznanil izvemo, da so leta 1913 naročili novo sliko s podobo Matere Božje po brezjanskem vzoru ter jo 15. avgusta po blagoslovu in izpostavitvi nesli na Peče. Ta podoba je danes hranjena v vaški cerkvi. Od aprila 1928, ko so premestili duhovnika Ivana Theuerschuha v Podgorje, do prihoda Jakob Fiderška maja 1944 ni zapisanih oznanil in nimam informacij niti o dejavnostih na Pečah. Fideršek je oznanila ponovno zapisoval, zato izvemo, da je v tem obdobju bila cerkvica opustošena in dejavnost v njej ukinjena kar dolgih 19 let. V oznanilih iz leta 1955 je upravitelj naše župnije, dolinski župnik Franc Štuhec, naznanil, da bo blagoslovitev obnovljene cerkvice v nedeljo zjutraj. Vemo, da je tisto jutro deževalo, da so v Dolini najprej blagoslovili od nemških vojakov onečaščeno cerkvico sv. Martina iz časa druge svetovne vojne. Pobožnost za prenovljeno cerkvico se je odvijala popoldne. Mlada dekleta v belem so v procesiji nesla podobo v cerkvico. Iz cerkvenih oznanil izvemo tudi, da so leta 1916 odvzeli zvonove za potrebe vojske. Eden izmed zvonov je pripadal cerkvici. Bil je visok 71 cm in tehtal 58 kg.

Na Peče se je romalo večkrat na leto: na velikonočni ponedeljek, na ta dan so mlada dekleta nesla podobo iz vaške cerkve v procesiji v cerkvico, na binkoštni ponedeljek, za sv. Ano julija meseca, za veliki šmaren 15. avgusta, 8. september na mali šmaren in prvo nedeljo v oktobru, ko so podobo spet prinesli v vas. O teh romanjih k Devici Mariji mi je stara mati pripovedovala, da so romarji posebno za veliki šmaren prihajali tudi od daleč. Cerkvica je priljubljena med italijansko versko skupnostjo iz mesta. Obiski prihajajo tudi iz Slovenije. Do pred leti je neka italijanska skupina iz Trsta v tednu pred veliko nočjo redno prihajala očistit cerkvico in okolico. Za novo leto popoldne mašuje tam don Riccardo Di Dona, kaplan za italijanske vernike v naši župniji. Tržaški slovenski skavti so več let zaporedoma pripravili križev pot na veliki petek.

V obdobju prenovitve, leta 1954, nas je takratni duhovnik Andrej Gabršek peljal na Peče za 15. avgust, da bi videli, kako napredujejo dela. Spomnim se, da je v cerkvici bilo železno ogrodje, ob poti pa je cvetelo polno ciklam. Za popravila je skrbelo tržaško podjetje z domačimi zidarji: zidar Pepi Žerjal – Rici Sivc, vodič osla Peter Žerjal – Curnek, pleskar Branko Žerjal – Bnaca (še živ) in Fernando Sardoč iz Prečnika.

Leta so minevala in s časom je število obiskov upadalo, ukinjene so bile procesije. Podobo so prenašali na ramenih in ne več v procesiji. Zadnja leta podobe niso več nesli na Peče. Don Amando Scafa iz naselja Sv. Sergij je večkrat peljal tamkajšnjo mladino v dolino Glinščice in do Peč. Razpadanje cerkvice ga je zelo žalostilo. Skupaj s takratnim župnikom Francem Vončino sta povezala slovensko in italijansko versko skupnost ter organizirala udarniško delo za popravila. Pri tem projektu sta tesno sodelovala oče Armando in sin Enrico Halupca. Sledilo je ponovno odprtje ob prisotnosti tržaškega škofa Belomija, koprskega Piriha, župana Švaba, skavtov in vrste osebnosti.

Cerkvica še danes stoji in nas čaka ter spominja, da ima trdne temelje. Občudujem jo kot zgled odpornosti. 70-letnico ponovnega odprtja vrat cerkvice bomo s sveto mašo in procesijo obeležili v soboto, 24. maja. Ob 17. uri bomo startali s trga v Boljuncu in se peš odpravili proti cerkvici, kjer bo ob 18. uri sveta maša.