Po sledeh naših prednikov
Slavnost ob 750. obletnici Budanj
V vasi Budanje so v soboto, 12. aprila 2025, praznovali prav poseben jubilej – 750. obletnico prve uradno zapisane omembe svoje vasi. Slavnosti pa se niso udeležili le Budanjci in sosednji Dolgopoljci, temveč tudi prebivalci iz okoliških krajev Vipavske. In imeli so kaj videti in slišati! Bil je čudovit večer, zunaj je pihljal prijeten vetrič, s seboj je nosil opojne vonjave cvetočih dreves in pomladno odete narave. V tem duhu se je zbralo mnogo ljudi, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano Doma krajanov v Budanjah.
Budanjci so nas popeljali skozi pesmi, pripovedi in zgodovino njihove vasi. Idejni vodja prireditve je bil domačin Edvard Krašna, ki neutrudno raziskuje in marljivo zapisuje zgodovino svoje vasi. Poleg tega je bil med glavnimi pobudniki za ureditev izredno zanimivega etnografskega muzeja v Budanjah. Po njegovih uvodnih besedah je zadonela znana pesem slovenskega pesnika Simona Jenka Buči buči morje adrijansko, ki jo je ubrano zapela moška Vokalna skupina Šumljak pod vodstvom zborovodkinje Katarine Kodele Zadnikar. Glasbeno “piko na i” je dodal šolski otroški zbor iz Budanj pod vodstvom Marjetke Križnič. Slavnostni program je bil razdeljen na tri dele: prvi del je občinstvo popeljal po sledeh prednikov – razodel je zgodovino ljudi ter kako so premagovali izzive časa; drugi del je bil posvečen razseljevanju Budanjcev in Dolgopoljcev ter vzrokom za tako težke, a nujne odločitve; v tretjem delu pa je bil govor o staroselcih v naših krajih – Venetih ter o vlogi slovenskega naroda v skoraj tisočletni zgodovini.
Kot je Edvard Krašna uvodoma povedal, so ohranjeni najstarejši zapisi o Budanjah prav z omembo cerkve sv. Nikolaja leta 1275 (v protokolu oglejskega patriarhata in sorodnih dokumentih), ki sta jo s skupnimi močmi zgradili vasi Budanje in Dolga Poljana. Dodal je še, da pri gradnji te cerkve ne gre le za pomemben kulturni, verski in zgodovinski spomenik, kar sicer nedvomno je, temveč omenjena cerkev predstavlja simbol sodelovanja, povezanosti in skupne identitete dveh vasi.
Sprehod po zgodovinskih poteh Budanjcev se je nadaljeval z recitalom pesmi Ilirija oživljena (1811) našega narodnega buditelja Valentina Vodnika. Ta domovinska pesem sodi med Vodnikove najboljše pesmi; je hvalnica oz. oda Napoleonu, ki je slovensko ozemlje vključil v Ilirske province in z reformami prebudil slovensko narodno zavest. Pesem je z velikim zanosom recitirala starejša Budanjka Valentina Kogoj.
Pred recitalom je dodala še nekaj svojih občutkov glede Vodnikove pesmi: “Ko sem dobila v roke to pesem Ilirija oživljena, sem si rekla, da moram najprej ponoviti nekaj o Vodniku in kar smo se o njem učili v šoli. Pesem je napisal zaradi našega slovenskega jezika, na katerega moramo biti ponosni vsi!” Ob tem je požela glasen aplavz navzočih ter nadaljevala: “35 let sem živela na Švedskem, ampak slovenskega jezika nisem pozabila in zame je slovenski jezik najljubša pesem na svetu!” Občinstvo je njene odločne besede nagradilo z bučnim aplavzom.
Čudovit večer se je polagoma prevesil k zaključku s pogostitvijo, ki so jo pripravile pridne gospodinje iz Budanj in Dolge Poljane. Budanjci so pokazali, da znajo stopiti skupaj in soustvariti nekaj tako lepega, svečanega in nepozabnega, kot je bil ta večer skupnega potovanja skozi stoletja njihove zgodovine. Svečanost ob 750. obletnici Budanj pa je ljubiteljski zgodovinar Edvard Krašna strnil z besedami: “Skupaj negujemo spomin na našo preteklost in ponosno poglejmo v prihodnost. Naj živijo naše vasi! Naj živijo ljudje, ki dobro mislijo, želijo in delajo!”
