Prijazno povabilo na obed z Vstalim

Po Jezusovi smrti je bilo njegove učence strah. Bali so se, da bodo tudi njih prijeli in jih morda umorili. V ta strah učencev prihaja vstali Kristus, ki ga učenci najprej ne prepoznajo. Jezus stopa v negotovost apostolov, vstopa pa tudi v našo negotovost. Kako nežno se Kristus bliža učencem, kažejo njegove besede. Učence namreč vpraša: “Imate kaj prigrizniti?” (Jn 21,5). Tudi v tem se kaže kot Bog, ki skrbi za človeka.

Ko je človek v stiski, je pogosto tako zagledan v svojo bolečino, da ne vidi izhoda. Jezus pa svojim učencem v stiski pokaže še drugo možnost. Čeprav so vso noč lovili, pri ribolovu niso bili uspešni, saj niso nič ujeli. Toda Jezus jim pokaže nov način: “Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.” (Jn 21,6). Peter bi lahko rekel Jezusu, naj ga ne uči loviti rib, saj je ribič že celo življenje. Skupaj z drugimi apostoli poznajo skoraj vsako ped Tiberijskega jezera. Pa ne govori tako, ampak je odprt za mnenje drugega in ga upošteva. Predvsem pa je odprt za Gospodovo besedo, ki jo posluša, sprejme in uresniči. Spremeni svoje mišljenje in se spreobrne. Ta poslušnost Gospodovi besedi mu prinese rešitev. Evangelij nadaljuje, da so vrgli mreže na drugo stran, “pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči” (Jn 21,6).

Sporočilo za naše življenje se ponudi kar samo: Jezus nam daje novo možnost. Tudi takrat, ko se zdi, da je konec in da ni nobene možnosti več. Prav tako nam govori, da nam rešitev prinaša poslušnost Jezusovi besedi, čeprav se nam ta zdi nelogična in bodo drugi ljudje ravnali drugače. Apostol Peter je bil poslušen Jezusovi besedi, čeprav se mu je ta zdela neobičajna.

Ko se učenci vrnejo z obilnim ribjim ulovom, jih Jezus na obali pričaka s kruhom, žerjavico ter povabilom: “Pridite jest!” (Jn 21,12) Kristus ne samo opazi negotovost učencev, ampak izreče besede, ki bi jih lahko prej izrekla nona ali mama kot pa Odrešenik sveta. Vidi stisko in učence povabi na obed. Podobno je Vstali stopil v življenje dveh učencev na poti v Emavs, ki sta bila polna strahu in negotova. Tudi z njima je delil kruh, ki ga je razlomil in tako pokazal na evharistijo.

Nekateri razlagalci v Jezusovem dejanju na obali Tiberijskega morja vidijo namig na evharistijo, na mašo in pravijo, da je maša spomin na obede, ki jih je Jezus po vstajenju pripravljal svojim prestrašenim učencem. Tudi za nas naj bo maša obed, ki ga Vstali pripravlja nam, učencem današnjega časa in z njim vstopa v negotovost našega življenja. Ne bodimo med tistimi, ko bodo zavrnili to njegovo prijazno povabilo.

Zgodba za navdih

Vstali Gospod vstopa v življenje ljudi, ko so negotovi, polni strahu in v stiski. O tem, kako je Vstali vedno z nami, naj spregovori tudi naslednja zgodba.

Bog je vedno z nami

Bilo je med prvo svetovno vojno. Vojak v strelskem jarku je zagledal svojega prijatelja na “nikogaršnji zemlji”, to je na področju med okopi ene in druge vojske, kako se je opotekel in padel, ko ga je zadela sovražnikova krogla. Vojak je dejal svojemu oficirju: “Ali smem iti do njega in ga prinesti sem?” Častnik je podrejenega zavrnil z besedami: “Nihče se ne more živ vrniti od tam! Samo še tebe bi izgubili.”

Ne meneč se za oficirjeve besede, se je vojak odločil, da bo rešil sobojevnika, saj sta bila celo vojno nerazdružljiva prijatelja. Nekako mu je uspelo privleči prijatelja do strelskega jarka, vendar za visoko ceno: vojak je bil smrtno ranjen, njegov prijatelj pa je bil mrtev.

Oficir je jezen dejal: “Rekel sem ti, da ne hodi! Sedaj sem izgubil oba. Ni bilo vredno!”

Vojak je z zadnjimi močmi skoraj izdihujoč odgovoril: “Pa je vendar bilo vredno.”

“Le kako,” je spet rekel častnik. “Le kako. Če si ti smrtno ranjen, tvoj prijatelj pa mrtev?”

Fant je pogledal oficirja v obraz in dejal: “Splačalo se je! Kajti ko sem prišel k njemu, je dejal: ,Vedel sem, da boš prišel pome.‘”

Zgodbe za pogum, 21.