Ni ga tukaj! Kje pa je?

Neki mladenič se je odločil, da se bo udeležil velikonočne vigilije. Ta se je začela ob deveti uri zvečer, zato je sklenil, da si bo pred začetkom bogoslužja ogledal še film. Toda med gledanjem je zaspal. Zbudil se je čez nekaj ur. Pohitel je proti cerkvi, da bi zamudil čim manj bogoslužja. Ko je prispel, ni našel nikogar več. Videl je lahko samo še napis pred vhodom v cerkev: “Ni ga tukaj, temveč je vstal.” (Lk 24,12)

Napis je sporočal globoko resnico vere: Vstali Gospod ni omejen samo na cerkev, ampak je po vstajenju in zaradi njega povsod navzoč. Vstajenje pomeni pomemben prehod v Jezusovi navzočnosti v tistih, ki verujejo vanj. V času svojega bivanja na zemlji je bil Kristus samo na enem kraju v določenem trenutku. Po svojem vstajenju ni več omejen. Pred vstajenjem so se ljudje lahko srečali z Jezusom, ko je bil navzoč telesno. Po vstajenju je s svojim poveličanim telesom povsod navzoč. To resnico lepo pove evangelist Luka še v drugem povstajenjskem dogodku, in sicer ko opisuje pot dveh obupanih učencev v Emavs. Tam pravi: “Hodil je z njima.” (Lk 24,15). Vstali Gospod tudi nas spremlja na poti.

Ruski mislec Solovjov pravi, da vsa druga verstva v eni ali drugi obliki govorijo, da bo dobro, ki ga storimo na tem svetu, povrnjeno na drugem. Toda večina ljudi rado živi na tem svetu in beži pred smrtjo ter se ne meni za to tolažbo. Tudi nekateri pridigarji to ponavljajo in prikazujejo Kristusa kot junaka, ki se je žrtvoval za druge in kristjanom obljublja nebesa. V tem sporočilu se krščansko sporočilo pravzaprav ne razlikuje od drugih verstev. “Toda vstali Kristus se je po smrti vrnil na zemljo, k življenju, ki ni ‘drugo’ življenje, ampak prav tisto, iz katerega je izšel.” (kardinal Špidlik) To je za omenjenega ruskega misleca velika izvirnost krščanskega sporočila. Samo Kristusovo vstajenje daje vrednost človeškim žrtvam, naporu, prizadevanju … Ta niso cena, ki jo moramo plačati za nekaj drugačnega, ampak Kristusovo vstajenje posveti to, kar smo živeli. Kristusovo vstajenje zato postavi v novo luč naše napore, trpljenje, prizadevanje za dobro, vse naše življenje. Tako se življenje iz napora spremeni v smisel, ko to, kar delamo, združujemo s Kristusovo ljubeznijo. Zato popolnoma razumemo sv. Pavla, ko pravi: “Če smo s Kristusom zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v popolnosti njegovega vstajenja.” (Rim 6,5) in “Vaše življenje je s Kristusom skrito v Bogu.” (Kol 3,3)

Ko je Marija Magdalena srečala vstalega Kristusa, ga ni prepoznala. Mislila je, da je vrtnar (prim. Jn 20,15). Podobno ga sprva nista prepoznala učenca na poti v Emavs. Prosimo Gospoda, da bi ga mi mogli vedno prepoznati, kako nas spremlja na poti življenja. Da bi mogli prepoznati njegovo blagodejno navzočnost.

Zgodba za navdih

Povsem nov začetek

Bila je sreda velikega tedna v zadnjem letu druge svetovne vojne. Videl sem jo, kako je klečala pred Marijinim kipom in solze so ji polzele po licih.

Zašepetal sem ji: “Kaj je narobe?”

Zahlipala je, z roko segla v torbico ter iz nje izvlekla zmečkan telegram. Potem je zajokala: “Pred dvema urama sem ga dobila.”

Prebral sem ga: “Vojno ministrstvo vam z žalostjo sporoča, da je vaš sin padel v boju.”

Kaj bi lahko naredil drugega kot to, da sem ji izrekel sožalje in ji namenil nekaj besed tolažbe ter ji obljubil, da bom molil zanjo.

Naslednji dan, na veliki četrtek, sem videl isto mater klečati pri božjem grobu. Njen obraz je bil žalosten kot še nikoli. Videti je bilo, da se je čez noč postarala. Bila je kakor Marija na križevem potu.

Na veliki petek sem jo videl klečati v prvi klopi. Nepremično je gledala na prazen oltar in na zakriti križ. Bila je podobna Mariji, ki je stala pod križem. V njeni duši je bil veliki petek. Na veliko soboto, preden smo začeli z obredi velikonočne vigilije, je prišla k meni z veselo novico, to ni bila več enaka žena. Bila je druga žena z novim telegramom. Njen sin je bil živ, bil je v vojnem ujetništvu. Tega mi ni povedala, ni mogla govoriti, ampak mi je samo preprosto dala v roke telegram. Tudi tokrat je jokala, a to so bile solze radosti. Ko je odhajala, sem zaklical za njo: “Veselo veliko noč.”

Iz njenega nasmejanega materinskega obraza sem videl, da je nepotrebno izgubljati besede. Bolje od mene je vedela, kaj pomeni vesela velika noč. Ali ni bila zanjo vstajenje njenega sina? (Zgodbe za post in veliko noč, 141)

Morda ne bodo vsi razumeli poti, ki jo je prehodila ta žena. Toda Jezusova mati Marija in drugi, ki so doživeli z Jezusom veliko noč, jo bodo razumeli. Tudi oni so prehodili podobno pot, najprej so videli svojega najboljšega prijatelja in učitelja umreti na križu. Toda predstavljajmo si njihovo veselje, ko so zvedeli, da je vstal od mrtvih in da živi!