Kompleksna zgodba polkovnika in obveščevalca, pogovorni večer ob 70. obletnici smrti Vladimirja Vauhnika

V Parku vojaške zgodovine v Pivki so ob 70. obletnici smrti polkovnika, vojaškega atašeja in obveščevalca Vladimirja Vauhnika organizirali pogovorni večer s publicistom in raziskovalcem Ivom Jevnikarjem, Vauhnikovo nečakinjo Štefko Mikluš in pranečakoma Viktorjem Vauhnikom in Igorjem Gabrielom.

Prisotne je najprej nagovoril direktor Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič, ki je povedal, da si Vauhnik zasluži pomembno mesto v slovenski zgodovini, čeprav je njegov lik še vedno prekrit s skrivnostmi in večkrat tudi netočnostmi, ki so jih o njem zmotno napisali razni avtorji, ki so ga omenjali v več publikacijah. Za naslednje leto je Boštjančič napovedal organizacijo simpozija, veselil pa se je prisotnosti Vauhnikovih sorodnikov, zlasti nečakinje Štefke, hčerke Vladimirjevega brata Miloša, ki si je vse do smrti prizadeval ohraniti spomin na pokojnega brata in njegova dejanja, saj v povojni Jugoslaviji niso bila obravnavana najbolj pozitivno. Ivo Jevnikar je nato podrobno kronološko opisal Vauhnikov lik od rojstva v Svetinjah pri Ormožu leta 1896 vse do smrti v Buenos Airesu leta 1955. Glede njegovih aktivnosti med drugo svetovno vojno je še mnogo nejasnosti in skrivnosti, velik del le-teh bi po vsej verjetnosti lahko pojasnili dokumenti angleške obveščevalne agencije MI6, do katerih pa je dostop še vedno onemogočen zaradi tajnosti. Vauhnik je med prvo svetovno vojno služil v 17. pehotnem polku avstro-ogrske vojske, boril se je v Galiciji, na soškem in tirolskem bojišču, bil je večkrat ranjen in pred koncem vojne tudi v italijanskem ujetništvu. Po vojni je kot Maistrov borec sodeloval pri bojih za severno mejo. Vojaško kariero je nadaljeval v Kraljevini Jugoslaviji in leta 1938 postal njen zadnji vojaški ataše v Berlinu. Po nemškem napadu Jugoslavije ga je priprla nemška tajna policija. Pravil je, da so mu med priporom večkrat prisilno vbrizgali neznane substance, ki naj bi bile po njegovem mnenju vzrok za Parkinsonovo bolezen, za katero je obolel v prvih povojnih letih. Iz Nemčije je najprej potoval v Zagreb, kjer je krajši čas delal na generalštabu, kasneje pa se naselil pri bratu v Ljubljani. Proti nacifašizmu se je boril na obveščevalnem področju. Skupaj s hrvaškim majorjem Antejem Anićem je vodil informativno omrežje BBZ v korist Britancev, v letih 1943–1944 je vodil tudi Vojaški odbor Slovenske zaveze. Sodelovanje z OF je odklonil, ker je vztrajal, da se s splošno vstajo proti Nemcem počaka, dokler si ne polomijo zob v boju z Rdečo armado. Nemci so Vauhnikovo mrežo začeli odkrivati junija 1944, najprej celico v Zagrebu, kjer so ustrelili šest članov, pa tudi celico v Ljubljani in nato še v Trstu. Zajete so zasliševali, mučili, nekaj so jih postrelili, več pa poslali v razna taborišča, tudi v Rižarno. Vauhniku je uspelo zbežati prek Trsta in Milana v Švico. Tam je pisal spomenice o samostojni Sloveniji in si prizadeval za izkrcanje zaveznikov v Istri. Leta 1948 je odpotoval v Argentino, kjer je leta 1955 tudi umrl. Vladimir Vauhnik je bil izjemen obveščevalec in analitik, jugoslovansko vlado je s točnim datumom in uro začetka nemške operacije proti Kraljevini Jugoslaviji seznanil že 1. aprila 1941, pet dni pred začetkom vojne. Za točno informacijo o operaciji je vedela le peščica ljudi na vodilnih položajih, tako da so bili Vauhnikovi informatorji visoko na hierarhični lestvici takratne Nemčije. Tudi zaradi tega so po vojni v nekdanji Jugoslaviji večkrat pisali o Vauhniku kot o dvojnem, če ne celo trojnem agentu. Njegovi spomini z naslovom Nevidna fronta so izšli v knjižni obliki šele po njegovi smrti in leta 1965 v Buenos Airesu (1967 tudi v nemščini) in leta 1972 v Ljubljani. Knjiga je bila prevedena tudi v srbohrvaščino in še danes je v Srbiji veliko zanimanje za Vauhnika.

Svoje spomine na strica je med pogovorom predstavila tudi nečakinja Štefka. Med vojno je bila še otrok, kljub temu pa se še danes živo spominja več prigod. S stricem je ostala v dobrih odnosih tudi po njegovi selitvi v Argentino, z njim si je redno dopisovala, v Londonu pa se je tudi srečala z njegovim nekdanjim angleškim sodelavcem. Viktor Vauhnik in Igor Gabriel Vladimirja nista nikoli spoznala, se pa še spomnita, kako je iz Argentine pošiljal družini v Slovenijo pisma in pakete, govorila pa sta tudi o pokopu žare z Vauhnikovimi posmrtnimi ostanki v Jakobskem Dolu, za katerega so pridobili dovoljenje UDBE. Sorodniki so Parku vojaške zgodovine darovali nekaj predmetov (oficirsko sabljo, daljnogled, fotografije …) Vladimirja Vauhnika, ki bodo kmalu dobili svoj prostor v okviru stalne razstave.