Uspeh posamičnih ustanov je uspeh vseh nas

POGOVOR – Marjan Drufovka in Marjan Vogrič

Katoliško tiskovno društvo (KTD), lastnik nepremičnin katoliških Slovencev na Goriškem, v zadnjih letih z novim zagonom in z odločnimi koraki gleda naprej. Podvig zadnjega leta je gotovo bil dokončana obnova stavbe na Placuti v Gorici, druga dela še potekajo, v predalu pa je še kar nekaj načrtov. Pri vodenju take ustanove so potrebni daljnoročna vizija, strokoven pristop s primerno podjetniško žilico in pa sposobnost povezovanja. K mikrofonu smo povabili predsednika odbora KTD Marjana Drufovko in njegovo “desno roko”, vodjo uprave Marjana Vogriča.

Začnimo s Placuto. Uradno odprtje zgodovinske slovenske stavbe v mestu je bilo lani tik pred poletjem, od jeseni dalje pa je središče polno zaživelo.

MD: Pred nekaj leti je prišlo v odboru KTD do zamenjave polovice članov. V njem sta glavna delničarja Kulturni center Lojze Bratuž s predsednico Franko Žgavec in Fundacija Gorica z Marijanom Markežičem: prvi ima 44%, druga pa 56%. Poleg njiju smo štirje novi člani, ki smo morali najprej razumeti, kako deluje to “kolesje”. Znašli smo se pred velikimi izzivi. Prvi je gotovo bil Placuta, saj je bilo pri gradbišču še marsikaj nedorečenega. In vendar smo obnovo dobro pripeljali do konca. Marsikaj bi lahko še izboljšali, smo pa še v času, da to storimo. Ko smo za slovesno odprtje izbrali 18. maj 2024, smo že vedeli, da se naša društva zaradi birokratskih zapletov ne bodo takoj vselila; to se je zgodilo šele v začetku novembra. Uslužbenci imajo zdaj tam odlične pogoje za delo. Naš glavni cilj je prav ta, da jim jih nudimo in tako omogočamo, da svoje poslanstvo posredujejo tudi mladim rodovom.

Ko smo bili poleti 2021 “vrženi” v odbor kot padalci, nam je bilo rečeno, da KTD ima štiri sestanke letno, da ni veliko odgovornosti itd. Še vedno se srečujemo v bistvu vsak teden, vsak dan smo na vezi. Če hočeš tako delovanje dobro speljati, si moraš vzeti čas. Jaz sem v odboru sprejel predsedniško funkcijo, Marjan Vogrič je postal podpredsednik. Prej nisva nikdar sodelovala, sva se pa takoj odlično ujela. Marjan V. je pred nekaj meseci postal vodja uprave KTD, zato tudi ni več podpredsednik. Zelo sem si prizadeval, da bi utrdili pozicije tudi drugih uslužbencev.

Naredimo korak nazaj. KTD je na Goriškem pomembna ustanova, ki je nastala pred več kot 115 leti. Njena vloga pa se je v času spremenila …

MD: KTD je bilo ustanovljeno leta 1908 z namenom, da bi skrbelo za dober tisk. Kmalu je prišlo do svoje tiskarne in knjigarne. Vsem upraviteljem, zlasti pa tistim, ki so bili pred nami, sem hvaležen za dobro upravljanje in za to, da so ustanovo pustili v dobrem finančnem stanju. Od 90. let prejšnjega stoletja KTD upravlja izrecno nepremičnine. To so: stavba na goriškem Travniku, stavba na Placuti, celoten kompleks okrog KC Lojze Bratuž in sedež društva Hrast v Doberdobu.

Marjan Vogrič, kakšne so tvoje glavne zadolžitve?

MV: Izvajam rutinsko izvajanje oz. knjiženje plačil in prilivov ter blagajne, skrbim za izdajanje računov in najemnin uporabnikom stavb in uradov, računov uporabnikom KCLB in prodaje v Katoliški knjigarni, pa tudi v multimedijski in večnamenski sobi na Placuti. Poleg tega skrbim za letni finančni načrt in različne oblike nadzora bilanc. Gojim stike z izvajalci in serviserji, z dobavitelji in bankami, da bi za usluge dosegali čim boljše tarife. Nenazadnje skrbim tudi za marketing in nudenje prostorov na Placuti zunanjim uporabnikom, za redni nadzor zapadlosti, kar se tiče varnosti pri delu; za novi odbor je namreč varnost ena izmed prioritet, itd. Delo je res raznoliko in pestro.

Vse več je trženja, a ne?

MV: Seveda. Smo pač družba z omejeno odgovornostjo, zato si prizadevamo, da bi ustvarjali dobiček, ki bi ga nato spet vlagali v strukture. Z marketinškega vidika skrbimo za to, da bi bili tako mi kot naši sodelavci – v mislih imam v prvi vrsti KC Bratuž in Katoliško knjigarno – vedno bolj prisotni tudi na družbenih omrežjih, da javnost ve, da obstajamo in kaj delamo. Vzpostavljamo sistem mreženja. Pred kratkim si je npr. skupina iz Velike Britanije ogledala razstavo v centru Bratuž, od tod so jih usmerili v Galerijo Ars, kjer je bila še ena razstava. Na področju marketinga in turizma je danes zelo pomemben t.i. “stoytelling” (oz. zgodbarjenje, op.p.). Imamo res veliko povedati, saj je npr. Katoliška knjigarna najstarejša v deželi FJK in druga najstarejša v celi Italiji. Ljudje so radovedni, se navdušijo, pridejo pogledat, širijo glas, se radi vračajo. Angleška skupina se bo vrnila ob koncu maja z dvema razredoma višješolcev, organizirali jim bomo voden ogled po mestu in še kaj. Mreženje je pomembno! To moramo spodbujati in še bolj razvijati, posebno v letu, ko sta Nova Gorica in Gorica skupna evropska prestolnica kulture.

MD: Ko govorimo o mreženju, mislimo na to, da ne smemo razmišljati o posameznih ustanovah, temveč o sinergijah in sodelovanju s kulturnim centrom, fundacijo, knjigarno itd. Pred sabo moramo imeti širšo skupnost. Idej je veliko.

Kdo se bo pa vselil v prostore, ki so jih v stavbi ob kulturnem centru pustile ustanove, ki so našle sedež na Placuti?

MV: Morebitne uporabnike prostorov ob kulturnem centru smo vprašali, katere bi bile njihove potrebe in želje. ZSKP, ZCPZ Gorica in SSO so za sabo res pustili nekaj uradov in sejno dvorano, poleg tega sta še komorna dvorana in stanovanje nad barom. Ustanove so se na naš poziv nemudoma odzvale in pripravile izčrpen seznam svojih potreb. Ko bomo imeli jasno sliko, jim bomo skušali na čim boljši način ugoditi. To bomo urejali po sklopih. V tem letu ima prednost obnova komorne dvorane v kulturnem centru in prostorov v prvem nadstropju. Šola Komel bi potrebovala večji prostor za zborovsko dejavnost, komorna dvorana, ki je zelo primerna za trženje zunanjim uporabnikom, postaja pretesna. Tudi baletna šola iz Zagraja, ki za svojo dejavnost rada uporablja prostore v pritličju, bi želela večje prostore. Vsi, ki prihajajo k nam, so prijetno presenečeni, ko vidijo naše strukture, ko imajo opraviti s prijaznostjo in strokovnim pristopom naših ljudi.

Na Drevoredu 20. septembra, kjer so KCLB, glasbena šola, telovadnica in skavtski sedež, je vsak dan zelo živo …

MD: To so ustanove, ki vsak dan zbirajo in povezujejo veliko mladih. Vsak dan prečka vhod strukture čez 200 mladih. Na to smo zelo ponosni!

MV: Nekdo je predlagal, da bi v kompleksu nekako “obudili” znamenito zgodovinsko Kavarno Bratuž. Od 15. pa vse do 22. ure je tam res gužva.

MD: Pomembno je tudi, da ustanove na drevoredu upravljajo predvsem mlajši, ki so perspektivni in imajo voljo do dela. Naša dolžnost je, da jim nudimo čim boljše pogoje, da jih še naprej razvijajo.

MV: Časi se spreminjajo. Od ustanovitve KTD je minilo več kot 115 let, v zadnjih desetih letih pa je prišlo do neverjetnih preobratov. Tehnologija hitro napreduje, mladi to obvladajo, lahko naredijo veliko, pogoje imajo, mi jim zaupamo, rezultati so.

Pomembne posege smo opravili tudi v telovadnici na Drevoredu 20. septembra. Dokončali smo obnovitvena dela, ki so trajala dve leti; obnovili smo drugo polovico oken, slačilnice, ogrevalni in vodovodni sistem, postavili smo nove koše. Sedaj je telovadnica, ki nam jo mnogi zavidajo, ena najlepših v pokrajini. Tudi društvo Olympia ima zdaj odlične pogoje za svoje delovanje, fantje in dekleta so zelo zadovoljni.

MD: Bilanca vse to zdrži. V veliki dvorani KCLB smo pred dvema letoma obnovili razsvetljavo in protipožarni sistem, potrebovali bi še luči za oder.

Ste kot grupacija prisotni na spletu?

MD: Pripravljamo spletni portal KTD kot osnovo, s katero bi še bolje razvili promocijo in trženje naših struktur. V portal bi radi vključili tudi povezave do vseh naših ustanov in stvarnosti, pri tem imam v mislih Katoliško knjigarno, center Bratuž in tudi Novi glas. Razmišljamo tudi o spletni trgovini, povezani s knjigarno, saj želimo povečati promet v naši trgovini; vse to pa postopno, saj imamo tudi druge načrte. KTD namreč namerava upravljati tudi kočo sv. Jožefa v Žabnicah: želimo zaposliti za nedoločen čas in s polnim delovnim urnikom Simona Čavdka, ki bo v pomoč v KCLB in Marjanu Vogriču, obenem pa bo upravljal tudi kočo. Potrebujemo ljudi, ki ne samo delajo, temveč tudi čutijo z nami. Svoje delo boš dobro opravljal, če ga boš čutil za svojega.

Koliko uslužbencev sploh ima KTD?

MD: S polnim delovnim urnikom imamo dve uslužbenki v knjigarni, poleg njiju Marjana Vogriča in, v KCLB, Valeria Komica; Simon ima trenutno polovični urnik.

Kdo je lastnik žabniške koče?

MD: Lastnik je Fundacija Gorica, toda, kot sem že omenil, ne razmišljamo samo o KTD, ampak o širši družini, ki združuje KTD, fundacijo in kulturni center.

MV: KCLB hodi v koraku s časom in gleda naprej. Med drugim je center vključen v večji čezmejni Interreg projekt DigARegion, ki želi poenostaviti zagotavljanje celovite dostopnosti, ki vključuje vse ljudi, ne glede na ovire, s poudarkom na ranljivih skupinah. Že letos bodo na Placuti potekale delavnice usposabljanja osebja članic naše grupacije v to smer. Prehitevamo čas!

Med mlajšimi sodelavkami je tudi arh. Neža Kravos.

MD: Neži smo iskreno hvaležni že za to, ker nam je bila v veliko pomoč, da smo dali celostno podobo obnovi stavbe na Placuti. Z njo še naprej redno sodelujemo. Ona nam je tudi pomagala sestaviti vprašalnik o potrebah in željah naših društev in uslužbencev, da bi bolje analizirali stanje in prihodnjo vlogo stavbe na Drevoredu 20. septembra.

MV: Za ustanove, sodelujoča podjetja in tudi župnije pripravljamo vprašalnik, da bi izvedeli kaj več o njihovih letnih potrebah po tem, kar jim lahko nudi knjigarna. Tako lahko nabavimo večje količine blaga po ugodnejših cenah in jih nato nudimo članicam po nižjih cenah.

MD: V knjigarni je poleg dobička pomemben tudi čim večji promet: če tega povečamo, je to kisik za naš proračun.

Kako gledata na prihodnost KTD in povezanih ustanov?

MV: Izzivi in potrebe so veliki, iščemo finančna sredstva v deželnih in drugih razpisih. Prispevki se najdejo, nam jih tudi dajo, potem sicer nadzirajo, ali smo jih pravilno uporabili. Nedavno nas je obiskal deželni odbornik Roberti in na lastne oči z zadovoljstvom ugotovil, da smo sredstva uporabili za dobro skupnosti. Če gremo naprej po tej poti, z majhnimi in sistematičnimi koraki, rezultati ne bodo izostali.

MD: Kot sem že povedal, sva ob najinem prihodu našla te ustanove pri dobrem zdravju. Ustanove pa so bile nekoliko prepuščene same sebi, potrebno je bilo narediti oz. posodobiti še marsikaj, možnosti investicij je res veliko. Prav v tem smislu, za dolgoročen načrt, ki ga bomo izvajali po sklopih, nam je v pomoč Neža.

Naša prioriteta v vsem tem je tudi složnost odbora: na sejah želimo prisluhniti vsem, se spoštljivo in iskreno soočati, za to je včasih potrebno narediti tudi korak nazaj. Če ni složnosti, je delo otežkočeno. Vse, kar smo doslej sklenili, smo tudi izvedli, zaradi česar sem res hvaležen vsem odbornikom. Zadovoljen sem tudi, da imamo v naših vrstah veliko mladih in da jim lahko ponudimo možnost rasti v naših organizacijah. Ponavljam: ne smemo pa si dovoliti, da vsak misli samo nase. Moramo se povezovati in pomagati vsem. Uspeh posamičnih ustanov je uspeh vseh nas.