Intervju

50 let je že mimo …

50 let je že mimo …

Pogovor / Lojze Hlede

Števerjan je tesno povezan z narodno-zabavno glasbo. Dne 25. februarja so se z mašo in kosilom v vaški gostilni spomnili 50. obletnice prvega javnega nastopa ansambla, ki nosi ime po Lojzetu Hledetu, Števerjancu, ki ga je ustanovil in ki je nekak “oče” daleč naokrog znanega števerjanskega festivala.

V zadnjem Števerjanskem vestniku ste zapisali, da vam je bila narodno-zabavna glasba “vedno pri srcu”. Kdaj ste jo prvič slišali in kako je prišlo do vašega ansambla?
Ko sem končal srednjo šolo v Ul. Randaccio v Gorici, sem začel vajeništvo kot zidar. Takrat me je že zanimala. Doma nismo imeli radia, imel pa ga je sosed, ki je rad zvišal glas; tako smo lahko tudi mi poslušali rubriko Glasba po željah na Radiu Trst A. Doma smo bili trije bratje: Bruno, ki ga je že zanimala kitara, Edija pa bas. Srečo sem imel, ker je v bližini živel Herman Srebrnič, ki je med drugim imel veliko 120-basno harmoniko; on mi je dal prve napotke in mi pokazal, kako zveni. Takoj se mi je zdelo lepo! V svet glasbe me je nato v Gorici malo vpeljal organist Maks Debenjak, toda glasbene teorije nisem dobro “prebavil”. To sem kmalu opustil in nadaljeval kot samouk. Na svoji strani sem torej imel dva brata, našel sem še Aleša Pintarja, ki je nato igral bas, pa še Lojziča Cigliča in Borisa Hladnika. Šest nas je bilo, bili smo prvi člani ansambla. Imeli smo nekaj vaj in nato prvič nastopili na odru Katoliškega doma 25. februarja 1968. Pripravili smo si tudi obleke, ki so bile skoraj simpatične.

Ste si jih priskrbeli sami?
Da. Lojzič je bil iznajdljiv človek, ideja je bila njegova. Imeli smo črne škornje, pumparice, belo srajco in lajbič, na klobuk smo dali fazanovo pero. Kasneje smo jih spremenili: preprosto smo uporabili črne hlače in lajbič, na katerega smo naštikali grozdje, ki je ponazarjalo, da smo Brici. Tržačani imajo svoje noše, mi pa ne; zato smo si sami nekaj izmislili.
Pri Debenjaku sem kupil 80-basno harmoniko, ki sem jo kasneje daroval Hermanovi sestri Idi, ki je živela v Kanadi. Ko sem šel k vojakom, sem najprej bil dva meseca na Siciliji, nato so me premestili blizu Milana. Harmoniko sem nesel tudi v kasarno; ker sem bil strežnik vojaškega kaplana, sem imel na razpolago njegov urad, kjer sem lahko vadil. S sabo sem imel tudi note Lojzeta Slaka, ki mi je bil posebno všeč. Ko sem se vrnil domov, smo postavili na noge šestčlanski ansambel.

Kje ste imeli vaje s prvo skupino?
Vsi smo bili samouki. Sicer pa smo peli v cerkvenem in društvenem zboru, kjer smo imeli Hermana, torej neko podlago. Vadili smo pri nas doma. Takrat smo stanovali v hiši, ki je ni več; stala je na mestu, kjer danes poteka festival. Hišo je poškodoval potres in jo je občina zato podrla. Zemljišče je nato odkupila župnija. Ko smo pred leti nasadili nekaj novih borovcev, smo našli kvadratni meter zelenih ploščic nekdanje hiše, v kateri smo vadili. Tam smo tudi šivali in poskušali obleke, ko je bila naša mama v kuhinji, tata v brajdi …

So vas starši pri tem podpirali?
Tata je v tem videl nekaj lepega in poštenega, mama še bolj, čeprav po rodu ni bila Slovenka. Zelo sta bila zadovoljna in ponosna, ko smo jima pokazali naše posnetke na ploščah. Tata se ni mogel načuditi!

Tudi Herman vas je podpiral?
Seveda, čeprav mi je bil zraven predvsem na začetku, saj je imel dovolj svojega dela z orglanjem.

Prvi nastop ste torej imeli pred 50 leti v Katoliškem domu.
Bilo je pustovanje, povabil nas je dr. Humar. Niti ne vem, kaj smo peli, menda smo imeli tri narodne pesmi: Mi se imamo radi, Moj očka ima, Na planincah; skupno pet ali šest skladb, od teh eno brez petja. Na prireditvi je bilo tudi nekaj skečev; mislim, da je to vodil Viktor Prašnik. Vse skupaj je bilo precej kratko, dvorana pa je bila nabito polna. Ko smo končali, so zaprli zastor. In do mene je prišel dr. Humar: “Lojze, kaj naredimo zdaj? Ljudje ploskajo”, toda mi smo končali program! Rekel mi je, naj še enkrat zapojemo iste pesmi. In tako smo naredili. Bil je vesel, občinstvo nas je z navdušenjem slišalo še enkrat.

Kakšna je bila vaša zasedba?
Približno 15 let, če ne več, je ostala nespremenjena. V začetku nas je bilo šest, nato pa do dvanajst. Lojzič se je zaradi zdravja kmalu umaknil, na njegovo mesto je prišel Bruno Rustja. Torej: brat Bruno je igral ritem kitaro, Aleš Pintar bas kitaro, Robert Beretta solo kitaro, Niko Klanjšček kontrabas in jaz harmoniko; prvi tenor sta pela Bruno Rustja in Zvonko Simčič, prvi bas Boris Hladnik, drugi tenor Dušan Škorjanc, drugi bas Edi Hlede in Natko Antonič, humorist pa je bil Jožko Mužič. Večina nas je bila iz Števerjana, eden je bil Goričan, dva iz Podgore.

Vi ste tudi pisali glasbo, nekatere pesmi so tudi ponarodele. Po kom ste se zgledovali?
Do tega je prišlo zaradi snemanj. Ko smo snemali za Radio Trst A, smo najprej pobrali nekatere pesmi drugih ansamblov. Ker se je naša skupina kmalu razširila, sem bil skoraj primoran kaj narediti tudi sam. Nekaj mi je le uspelo, saj smo posneli dve gramofonski LP plošči; na vsaki je bilo po dvanajst pesmi, ki sem jim glasbo napisal jaz. Instrumentalno smo v bistvu imeli trio – kitaro, bas, frajtonerco – in pevce. Tak sestav je tipičen za Slaka. Na nastopih smo radi igrali Slakove pesmi, zraven pa še naše. Avsenikove zaradi take zasedbe niso prišle v poštev.

Kdo so bili pa avtorji besedil?
Imeli smo srečo, za nas je pisal tudi Ivan Malavašič z Vrhnike (slikar, pisatelj in tekstopisec, roj. 1927; op. p.), ki je že pisal tudi za Lojzeta Slaka.

Njemu ste naročali besedila?
Da. Šli smo do njega in se mu predstavili. Lani je slavil 90 let. Našli smo ga, ko smo na Vrhniki, pri mojstru Avgustu Železniku, naročili diatonične harmonike. Možakar nam je povedal, da tam blizu živi Malavašič, ki piše besedila. Takoj smo ga obiskali. Veliko besedil nam je napisal tudi Ivan Sivec iz Mengša, znan tekstopisec, ki je za ansamble po vsej Sloveniji napisal vsaj tisoč besedil. Za nas je pisal tudi dragi prijatelj Saša Martelanc: na prvi plošči je njegova “Večer v Števerjanu”. Saša je rad hodil v Števerjan. Pred prazniki je prihajal poslušat pritrkovanje – pritrkujem že 55 let – in obiskovat prijatelja. Zato sem ga prosil, naj napiše nekaj lepega za nas. Sad spominov na njegove večerne obiske, pritrkovanje, vaje in nastope je bila ta pesem s posebno posrečenim naslovom.

Plošča Večer v Števerjanu, ki ste jo posneli v studiu AVF v Nemah (Nimis v Furlaniji) leta 1980, je zaznamovala vsaj eno generacijo …
V Neme smo dostikrat hodili, in to zvečer, ni bilo blizu; šef studia Checo Comelli nas je silil, da bi čim prej končali. Vem, da bi morali marsikatero pesem še dodelati, a tako je pač bilo. Platnico je naredil fotograf Assirelli. Aprila istega leta smo imeli nastop: nekaj dni prej smo šli v Mestre iskat plošče, vrnili smo se pozno ponoči …

Kolikokrat ste snemali?
Na Radio Trst A je šla že prva skupina; povabil nas je Pavle Merku’. Tedaj še nismo imeli lastnih skladb, priredili smo nekaj drugih. Ko smo kasneje načrtovali nastop v ZDA, smo morali imeti kaj s sabo. Pesmi, ki smo jih vadili v Sedejevem domu, je posnel Niko Klanjšček. Tako je nastala prva kaseta z naslovom “Naša pesem”, ki je vsebovala 24 skladb. Tretjič smo snemali, ko je prišel na festival Boris Kovačič (skladatelj, klarinetist, aranžer in producent, 1934-1999; op. p.): takrat ga še nisem poznal, on je izvedel za nas in nam ponudil, da bi posneli malo ploščo. Izšla je z naslovom “Čez mejo v vas”. Zadnje snemanje je bilo v Nemah: leta 1980 velika plošča “Večer v Števerjanu”, leta 1982 pa “Leta mladosti”. Leta 1983 smo izdali kaseto “En, dva, tri”, ob 20-letnici delovanja pa še kaseto “Jubilejni pozdrav”.

Kje ste največ nastopali?
Precej je bilo nastopov po raznih praznikih po Sloveniji, gostovali smo v Švici, Avstriji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in v Ameriki. Program smo po potrebi tudi premešali, peli smo tudi kakšen tango in druge moderne pesmi. V Sloveniji so vedno radi skakali: mi smo peli valček, polko, polko in valček, da se je v dvorani dvigal prah! Najljubše mi je bilo, ko so nas naša društva na Goriškem in Tržaškem vabila na kulturne prireditve. Nastopali smo v Števerjanu, v Gorici, veliko let smo bili zvesti gostje na Prazniku frtalje v Rupi, pa še na Prazniku češenj v Mačkoljah, v Škednju, Nabrežini itd. Lep spomin imam na Benečijo, nastopili smo v Bardu: Viljem Černo nas je povabil na ples; medtem se je zgodil potres, iz drugih držav so se vračali izseljenci, zato smo šli nastopit, da bi s kulturnim programom podprli krajevno društvo. Černo me je klical tudi 24. decembra 1981: zvečer smo morali doma pritrkovati, zato sem okleval. On pa je diplomatsko vztrajal in naredil vse, da bi le prišli. Ni nam uspelo, da bi šli vsi, šli pa smo vsaj kot trio, Robi, Bruno in jaz. Zapeli smo nekaj pesmi, ob 23.30 zvečer smo že bili na zvoniku v Števerjanu …

Kaj pa na Koroškem?
Dvakrat smo nastopili na reviji ansamblov v Selah, v gostilni Pr Trklnu, enkrat smo obiskali tudi festival v Železni Kapli.

Višek vašega delovanja je bilo gostovanje v ZDA.
Da, leta 1979 smo šli v ZDA skupno s štandreško dramsko družino na pobudo ZSKP; konkretno je zadevo organiziral in izpeljal dr. Karl Bonutti z družino, spremljali so nas dr. Kazimir Humar, Zora Piščanc in Viktor Prašnik. Obiskali smo Cleveland, New York in Washington. Posebno lepo je bilo v New Yorku, kjer smo imeli tudi sveto mašo: tam je še vedno p. Krizolog Cimerman, ki povezuje skupnost tamkajšnjih Slovencev. Pater nas je prijazno sprejel, nam povedal zgodbo cerkve in skupnosti, mi pa smo jim zapeli in zaigrali. Lepo je bilo tudi v Clevelandu, kjer nas je sprejel senator hrvaško-slovenskega rodu: Bruno Rustja mu je zapel eno dalmatinsko, zelo je bil vesel. Peli smo tudi v slovenskem domu za ostarele, tekle so solze… Bil je zelo občuten obisk.

Kaj pa po Sloveniji?
Vedno sem menil, da je zelo enostavno igrati v dvorani, na prireditvi ali šagri, kjer ljudje ploskajo in plešejo. Ker sem ambiciozen, sem hotel, da bi se preizkusili na tekmovanju. To je bila “druga muzika”! Pred komisijo znaš, kar znaš. Večkrat smo šli na festival na Ptuj, v minoritskem samostanu smo nastopili pred dva tisoč ljudmi. Posebno zanimanje je vzbudila moja harmonika: ni bila frajtonerca, bila je “pol in pol”. Gospod Železnik na Vrhniki, ki sem mu naročil tako harmoniko, nas je prvič kar zapodil, češ da to ni izvedljivo; počasi smo ga “omehčali” in naposled je le naredil tako harmoniko, ki je bila prva in edina taka. Tisti, ki so igrali navadne “hohnerce”, pa tudi člani žirije so spraševali, kaj neki je to. Tudi na tak način smo se zbližali z marsikom.
Ni nas zanimalo zmagati, hoteli smo iti in zaigrati, pa še najti prijatelje v drugih ansamblih, videti, kako delujejo komisije. Nekateri so nas malce prezirali, ker smo pač bili popolni amaterji, drugi malo manj; med temi je bil tudi Tomaž Tozon, olikan in korekten človek, s katerim smo se kmalu dobro razumeli. Precej let je nato dirigiral naš števerjanski zbor. Pod njegovo taktirko je kasneje iz ansambla nastala tudi pevska skupina Števerjan.
Ko smo se vračali s Ptuja, smo si rekli, da bi podoben festival lahko izpeljali tudi v Števerjanu: prostor imamo; če Kdo da še lepo vreme, začnemo! In če ne bo šlo, bomo pač končali.

Ideja o števerjanskem festivalu je bila torej vaša in se je rodila na Ptuju?
Da, na Ptuju. Eden naših prvih problemov so bili primerni ojačevalci, zato smo začeli z ojačevalci našega ansambla. Prvi festival je bil prve dni maja 1971 v naši dvorani, prijavili so se štirje ansambli. V Števerjanu, ki ima 800 prebivalcev, sta dve društvi imeli dve prvomajski praznovanji; to ni bilo pošteno…

Kako ste navezali stike z ansambli po Sloveniji?
Še največ na Ptuju. Saj so bili vsi ansambli boljši kot mi, mi pa smo bili “po briško narejeni”. Vsakomur smo dali roko: “Živio, doma smo iz Števerjana”! Tako smo našli stik in mnogi so nato radi prihajali na naš festival.

Kaj nam lahko še poveste o začetkih festivala?
Oder še ni imel zaves, vseeno smo imeli praznik. Dvorana je bila nabito polna (…)

(Celoten zapis v tiskani izdaji)

Danijel Devetak

Slike

26.04.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!