Zmeraj urejena gospa, krasna šivilja iznajdljivih idej

V spomin na Irene Grusovin

Na cvetno nedeljo, 13. aprila 2025, je v krminski bolnišnici umrla gospa Irene Grusovin, ki je več let pogumno kljubovala bolezenskim težavam, a naposled jim je podlegla. Morda pa bo odslej krilatcem na nebeškem svodu sešila kakšno lepo, prosojno tančico, saj je znala čudovito sukati šivanko. Novih zamisli pri izdelavi oblek ji ni nikoli zmanjkalo. Irene, preprosto, a elegantno gospo s prefinjenim okusom in vedno do potankosti urejeno pričesko, bodo ohranili v trajnem spominu člani naših ljubiteljskih gledaliških skupin in vsi tisti, ki so sodelovali pri postavitvah uspešnih operet, tudi zadnje, svojevrstne večjezične glasbeno-gledališke predstave Od Nice do Gorice. Pri vseh, pa tudi pri italijanskem združenju Terzo Teatro ali furlanski skupini Trigeminus, je s svojimi šiviljskimi izkušnjami in spretnostjo ter smiselnostjo za reševanje različnih kostumskih zagat sodelovala s Snežico Černic, ki jo vsi dobro poznamo kot pikolovsko natančno oblikovalko kostumske podobe pri uprizoritvah dramskih uspešnic dramskega odseka PD Štandrež, števerjanske Dramske družine in omenjene furlanske in italijanske gledališke skupine. Doslej je ob sebi imela vselej zanesljivo Irene, ki ji je znala vedno modro svetovati za kak kostumski dodatek, našitek … Gospa Irene je imela tudi velik občutek za izdelavo plišastih živalic, sešila je tudi marsikatero lutko-punčko, rekvizit, ki je obogatil izbrano predstavo. Šivanje ji je bilo v veliko veselje, zato je rade volje sodelovala pri gledaliških uprizoritvah. Še na bolniški postelji je premišljevala o dodatnih kostumih, ki bodo nujno potrebni za poletno ponovitev Od Nice do Gorice, ker bo v njej veliko več nastopajočih kot doslej.

Do smrti je nista zapustila tisti neizčrpni, domišljijski šiviljski zagon in pozitivni pristop do življenja.

Gospa Irene se je rodila v številni delavski družini 22. novembra 1933 mami Jožici – Pepci Hlede iz Števerjana in očetu Carlu Grusovinu, Furlanu, ki je znal slovensko. V življenju ji ni bilo ravno z rožicami postlano. Zelo mlada se je poročila s Slavkom Garlattijem v goriški cerkvi Srca Jezusovega. V zakonu se ji je rodila hčerka Manuela. S svojimi za delo zmeraj pripravljenimi rokami, marljivostjo in vztrajnostjo je znala prebroditi marsikatero življenjsko težavo. Ker je sočustvovala z ranljivimi osebami, je rada pomagala kot prostovoljka v bolnišnici Sv. Justa v Gorici. Njeno veselje je bilo tudi cvetje, ki ga je z vnemo gojila na domačem vrtu, pa tudi branje in odkrivanje neznanih krajev. Če se je le dalo, je prihranila  primerno vsoto denarja, da si je lahko vsako leto plačala organiziran večdnevni izlet po evropskih državah in si ogledala naravne lepote in umetniška dela.

Vse njene odlike bodo za vedno z zlatimi črkami zapisane v srcu tistih, ki so jo imeli radi in cenili njeno delo. Bog naj ji da večni mir in pokoj in naj ji bo dobrohoten plačnik za vse dobro, kar ga je storila v svojem dolgem življenju. Hčerki, sorodnikom in prijateljem izrekamo iskreno sožalje tisti, ki smo okusili vsaj delček njene šiviljske umetnosti; le ta pa bo živela še po njenem odhodu v onstranstvo.