Živalim se približa prek fotografskega objektiva

POGOVOR – Ivana Jarc, fotografinja

Ivana Jarc je mlada Doberdobka, ki ljubi živali, naravo in skuša živeti na čim bolj trajnosten način. Višješolski študij je opravila na goriškem humanističnem liceju. Na Univerzi v Vidmu je študirala znanosti o naravi in okolju ter rejo in zdravje živali, vendar se je kasneje odločila, da se bo posvetila skrbi za živali, predvsem pa fotografiji, ki je njena strast.

Ivana, so ti bile živali vedno všeč?

Odkar pomnim, sem vedno imela rada živali. Ko sem odraščala, pa se je moja ljubezen še poglabljala. Pred leti sem opravila izpit za treniranje in vzgojo psov in štiri leta sem delala s konji v Sovodnjah ob Soči. V tistem času sem se veliko naučila predvsem o tem, kakšen je najbolj primeren način dela z živalmi, kako z njimi vzpostaviti lep odnos, ki temelji na medsebojnem zaupanju. Priznam, da sem tedaj popolnoma spremenila svoj način gledanja na svet, postala sem veganka in se odločila, da bom skušala živeti na trajnosten način. Vsaka pomoč živalim mi daje nov zagon in potrditev, da sem na pravi poti.

Kaj pa te je navdihnilo, da si se začela ukvarjati s fotografijo?

Prav v tistih letih, ob delu s konji, sem začela fotografirati živali. Zdelo se mi je, da se jim lahko prek svojega objektiva še bolj približam. Vedno sem rada zahajala v naravo, običajno s svojo najljubšo prijateljico Nikol in najinima psoma. Sprehajali sva se po domačih kraških poteh, cele dneve sva lahko preživeli v naravi, za fotografiranje živali pa sem se začela zanimati predvsem, ko sem na Instagramu začela slediti znanemu italijanskemu fotografu Micheleju Bavassanu, ki se je specializiral prav v fotografiranju živali v njihovem naravnem okolju. S prijateljico sva kupili prvi fotografski aparat in obe sva se začeli poglabljati v svet fotografije. Postala je prava strast, ki naju še združuje in je najino prijateljstvo okrepila.

Ali si fotografsko znanje pridobila sama ali si obiskovala kakšne tečaje oziroma šole?

V glavnem sva se z Nikol začeli učiti pravil fotografije sami, kasneje pa sem osebno spoznala Bavassana in se pridružila odpravam, ki jih organizira v različnih krajih sveta. Na teh potovanjih sem se največ naučila. Večkrat sem zgrešila, a sem se iz napak tudi veliko naučila. Formalna izobrazba v fotografiji je prav gotovo pomembna za uspeh, še najbolj pomembno pa je praktično delo na terenu in spoznanje, kako se moramo v naravi obnašati.

Kako si razvila svoj slog in kaj te najbolj navdihuje pri fotografiranju?

V mojih fotografijah ima žival glavno vlogo, njene oči, tisti minljivi trenutek, ko pogleda naravnost v objektiv. To najbolj izstopa, ozadje je zamegljeno. Moj namen je, da ob pogledu na fotografijo gledalec takoj začuti, da ima žival svojo osebnost, da je njen pogled drugačen od kateregakoli drugega. Ko se v naravi srečam s posamezno živaljo, občutim veliko empatijo, zdi se mi, da jo nekako “razumem”. Vsaka žival je edinstvena in iskanje te individualnosti me najbolj navdihuje. Fotografija je zame instrument, sredstvo, ki ga uporabljam, da se poglobim v svet narave.

Se spomniš svoje prve fotografije, na katero si bila res ponosna?

Prek fotografije sem spoznala, da živi na našem ozemlju ogromno različnih živali. Veliko jih sploh nisem poznala, ko pa se s fotografskim aparatom odpravim na Kras, si vzamem čas, opazujem in skozi objektiv veliko vidim. Torej, začela sem na Krasu in lahko rečem, da je prva fotografija, na katero sem ponosna, fotografija gamsa v Doberdobu. Vsakič, ko se odpravim na Gradino, kraj nad mojo domačo vasjo, da bi fotografirala gamse, vem, da bom prinesla domov nekaj dobrega. Gre za kamnit kraj, kjer se te živali rade zadržujejo in pasejo. Tukaj sem doživela obilico lepih trenutkov, včasih mi je uspelo biti v družbi gamsov tudi po eno uro. Tudi deset se jih je zbralo. Razumela sem, da če človek ve, kako se mora obnašati v naravi, kako umirjeno in spoštljivo stopiti v stik z živalmi, ga bodo le-te sprejele in ne bo le moteč element v njihovem življenjskem okolju. Opazila sem tudi, da ko je več gamsov v istem kraju, se vsi umirjeno pasejo, eden pa me gleda, straži in je pazljiv, da so lahko ostali brez skrbi. Ko se on prehranjuje, drugi gams prevzame vlogo stražarja. Neverjetno je, kako lahko sprejmejo človeka. Vsakič, ko jih srečam, imam občutek, da sem postala del njihove zgodbe, ne bojijo se me.

Kako se pripravljaš na fotografiranje divjih živali v njihovem naravnem okolju? Kako dolgo traja, da ujameš popoln trenutek v objektiv?

Navadno vzamem le svoj fotoaparat in teleobjektiv, primerno se oblečem in obujem. Fotografiranje narave in živali je zahtevno in vzame veliko časa. Zelo počasi moram priti v stik z živaljo. Nekatere so zelo plašne, druge se človeka na bojijo preveč in, kot rečeno, vsaka ima tudi svojo osebnost. Običajno takoj razumem, če bom zadovoljna s svojimi fotografijami ali ne, če so okoliščine primerne za fotografiranje ali ne – če niso, se sploh ne lotim dela in žival raje samo opazujem. Dobro vem, da mi bo uspelo, če bom imela dovolj časa in dobro luč, velikokrat pa se vrnem domov brez dobre fotografije.

Koliko je pri tvojih fotografijah pomembna njihova naknadna obdelava z računalniškimi programi?

Ta proces ima zelo pomembno vlogo, saj fotografski posnetek ni takoj enak resničnemu trenutku v naravi. Navadno fotografiram v formatu RAW, ki shranjuje surove podatke, brez večjih obdelav ali stiskanja. Ta format omogoča največjo prilagodljivost pri naknadni obdelavi. Vedno skušam ustvariti fotografijo, ki je čim bolj podobna trenutku, ki sem ga doživela v naravi, pri računalniški obdelavi pa dodam še tiste detajle, ki omogočajo, da žival vizuelno izstopa.

Rada potuješ, raziskuješ. Katera destinacija ti je do zdaj najbolj ostala v spominu?

Prvič sem se z Michelejem Bavassanom odpravila v Slovenijo – šli smo fotografirat medvede. Hvaležna sem bila, ker sem to mogočno žival srečala v njenem naravnem okolju, bilo je krasno. Bavassanu sem sledila tudi v Afriko in lahko rečem, da je bilo to eno mojih najlepših potovanj. V savani z veliko lahkoto srečaš divje živali in se jim približaš. Narava nas je popolnoma obdajala, nikjer ni bilo drugih ljudi. Premikali smo se s terenskimi vozili in živali so bile umirjene, sploh se nas niso bale. Bila sem že tudi na Tajskem, Poljskem, Finskem, kjer sem iskala volkove in medvede, ter marsikje po Italiji. V srednjo Italijo sem se odpravila, da bi fotografirala jelenjad, v Toskani pa sem živela dva meseca in kot prostovoljka delala v zavetišču za zlorabljene konje.

Kako potekajo tvoje odprave – jih načrtuješ sama ali sodeluješ s kakšnimi organizacijami?

Na Tajsko sem se odpravila s sestro in sestrično, drugje sem bila, kot rečeno, z odpravo, ki jo je organiziral fotograf. Taka potovanja skrbno načrtujem, ko pa sem na licu mesta, je zelo pomembno, da najdem dobrega krajevnega vodnika. V spremstvu vodnikov imamo fotografi tudi veliko več možnosti, da se bomo srečali z divjimi živalmi. Te osebe poznajo ozemlje in živali, ki na njem živijo, in so najboljša izbira, če hočemo varno potovati, ustvariti lepe fotografije ter se podati v naravo na čim bolj spoštljiv in etičen način.

Na Finskem sem se udeležila organiziranega potovanja, med katerim sem sama celih petnajst ur ležala v majhni leseni hišici in v najhujšem mrazu potrpežljivo čakala, da sem končno v svoj objektiv ujela medveda – tudi ta fotografija mi je posebno pri srcu. Doživela sem edinstvene emocije. 

Ali je bilo med tvojimi potovanji kdaj nevarno?

Nikoli se nisem čutila v nevarnosti. Nabrala sem si že veliko izkušenj in prišla so spoznanja, da se živali človeka bolj bojijo, kot pa se človek boji njih. Tudi medved ali lev, ko občutita nevarnost, zbežita. Da se izognem katerikoli nevarnosti, pa se ponoči nikoli ne odpravim v naravo sama. Iskreno povedano, se tudi podnevi raje odpravim na sprehod v družbi, še posebno s svojo najboljšo prijateljico.

Katere destinacije so še na tvojem seznamu želja?

Veliko jih je. Iščem kraje, kjer lahko tudi delam oz. kjer imam na razpolago prenočišče in hrano. Kmalu bom odpotovala v Kostariko, kjer bom dva meseca živela, fotografirala bom živali v džungli ter si pri tem beležila podatke za organizacijo, ki se ukvarja z opazovanjem in preučevanjem divjih živali in ptic. To bo zame velika priložnost.

S sestro in sestrično bom nato odpotovala v Mehiko, na seznamu želja je tudi potovanje v Avstralijo. V Španijo bi se odpravila po sledeh risa in zelo rada bi se spet vrnila v Afriko.

Kakšno vlogo igra po tvojem mnenju fotografija pri ozaveščanju o naravi in živalih? Kaj želiš s svojimi fotografijami sporočiti ljudezm?

Na svetu ne živimo samo ljudje. Zemlja je dom za številna živa bitja, ki imajo pravico živeti v čim bolj čistem okolju. Fotografija ima po mojem mnenju veliko vlogo pri ozaveščanju o naravi in živalih. V ljudeh prebuja empatijo, sočutje do drugih živih bitij. Vsako bitje je različno, vsako ima svoj značaj in je vredno spoštovanja.

Sama skušam s fotografijo ljudem prikazati individualnost vsake živali, ki jo ujamem v objektiv. Izbrala sem tudi tak način življenja, ki je trajnosten in čim bolj spoštljiv do narave. Kot rečeno, sem veganka, ne jem hrane živalskega izvora. Naravo spoštujem tudi tako, da kupujem čim manj nepotrebnih stvari in, če le morem, že rabljene predmete. Tudi moj fotoaparat ni bil nov, ko sem ga kupila. V prihodnosti bi zelo rada v Doberdobu odprla zavetišče za zlorabljene živali. Svoje življenje bi rada posvetila pomoči živalim in spoštovanju narave. Upam, da ne bodo to ostale le sanje …