“Že na univerzi so mi bili najbolj všeč predmeti, povezani s financo in bančnimi investicijami”

POGOVOR Tomaž Pahor, zaposlen v avstralski banki v Londonu

Goričan, doma z Oslavja, 31-letni Tomaž Pahor, živi v Londonu že sedem let; tu je zaposlen v priznani avstralski banki. Z njim smo se pogovorili o izrednem stanju, ki ga prinaša pandemija koronavirusa, in kako je vse to vplivalo na delovno in vsakdanje življenje v angleški prestolnici.

Tomaž, lahko bi rekli, da si že Londončan, saj si kar nekaj let v Londonu. Kako sta te študijska in delovna pot pripeljali tja?

Šole sem obiskoval v Gorici, po končanem znanstveno-tehnološkem liceju Simon Gregorčič sem se odločil za študij ekonomije, opravil vstopni izpit na milanski univerzi Bocconi in bil nanjo tudi sprejet. Že na začetku univerzitetnega študija sem se zavedal, da so mi najbolj všeč predmeti, povezani s financo in investicijskim bančništvom (investment banking). Ker sem si predstavljal, da me bo to veselilo tudi po končani študijski poti, sem se v zadnjih dveh letih univerze začel zanimati, kako bi prišel v ta svet z raznimi staži in specifičnimi študijskimi predmeti. Nato sem po končani univerzi poslal svoj kurikulum na banko v London, ki se ukvarja prav s tem, s čimer sem si želel delati. Banka je iskala prav tak delovni profil in pozicijo na področju, ki sem ga podrobno raziskoval in preučil za diplomsko nalogo; zato sem si predstavljal, da bi imel dobro priložnost biti izbran. Tako je tudi bilo in tam delam še zdaj.

Kako je bilo se preseliti v drugo državo?

Bil sem že nekako vajen biti daleč od domačih krajev, družine in prijateljev, saj se iz Milana nisem vračal vsak teden. Res pa je, da je London bolj oddaljen in v drugi državi, tako da ni bilo ravno šokantno, ampak prvo leto je bilo vseeno zelo naporno. V bistvu sem začel delati v popolnoma novem ambientu in se koncentriral samo na delo, časa za socialno življenje oz. za vezanje stikov izven dela ni bilo. Prijateljev nisem videl niti občasno, kot v letih, ko sem živel v Milanu. Zdaj je to bilo možno samo ob praznikih oz. ko sem se vračal v Gorico. To se je dogajalo v prvih letih, potem pa se je vse zelo spremenilo, ko se je v London priselila moja partnerka Irene.

S čim se ukvarjaš na banki?

Banka kot taka se ukvarja z raznimi storitvami in posli. Sektor in skupina, v kateri delujem, se ukvarja z investicijami v infrastrukture, v širokem pomenu besede. To se pravi, da v glavnem financiramo nove infrastrukture, v tradicionalnem smislu, npr. avtoceste, bolnišnice, jezove, in v sodobnem smislu digitalne infrastrukture, kot so npr. optična vlakna, podatkovna skladišča ipd. To je srce oddelka, v katerem delujem. V bistvu investiramo bančni kapital v te projekte, analiziramo, ali se splača investirati ali ne, dobimo partnerje oz. podjetja za gradnjo in sponzorje, da dodatno zvečamo kapital. 

Lani nas je prizadela svetovna pandemija, kako je vplivala na tvoj delovni vsakdan, kako pa na vsakdanje londonsko življenje?

Kar se tiče poslov, je bila ob izbruhu pandemije velika zmeda, v bistvu se je delovanje skoraj popolnoma ustavilo. Bilo je veliko negotovosti in tudi manjše zadeve so potekale zelo počasi. Proti poletju se je delovno stanje, kar se tiče poslov, vračalo v normalnost, način dela pa se je popolnoma spremenil, saj smo delali v bistvu eno leto na daljavo, od doma, razen za nekatere nujne uradniške zadeve, za katere smo se s kolegi vrstili v prostorih banke. Na končni rezultat dela pa to stanje ni močno vplivalo, majhna luknja je nastala le na začetku pandemije, drugače pa se delo ni nikoli ustavilo.

Spremenilo pa se je vsakdanje življenje. V bistvu srečanja z znanci niso bila več mogoča, prav tako se ni dalo zahajati v trgovine, kavarne, restavracije, fitnesse ipd., kar je gotovo vplivalo na psiho in dejavnosti Londončanov.

Misliš, da bosta smartworking in novi način dela vplivala tudi v prihodnosti na tvoj svet dela?

Mislim, da do določene mere bosta. Sam sem večkrat potoval zaradi sestankov in poslov. To se bo verjetno v prihodnje v določeni meri zmanjšalo. Banke, kot verjetno marsikdo, so se zavedale, da se lahko prihrani kar nekaj sredstev, če se nekatere zadeve rešijo na daljavo. Mislim, da bo nastal neke vrste hibriden model, verjetno neke vrste pol prisotnosti in pol na daljavo. Nekatere obveznosti in posli pa potrebujejo prisotnost, tako da mislim, da bodo na daljavo ostali le manj potrebne zadeve in sestanki, saj so se ljudje navadili na videokonference.

Če naredimo oklepajček in korak nazaj, kako pa je brexit vplival na vse dogajanje? Odločitev je šla malce v ozadje zaradi koronavirusa; misliš, da bodo posledice vidne šele čez nekaj let ali so že? Ti, ki poznaš razmere v finančnem svetu, misliš, da bo London, ki je finančni center Evrope, prizadela ta odločitev?

Odkar je pandemija, se res manj govori o brexitu. Mislim, da je to proces, ki je bil in bo zelo dolg, zato ti bom odgovoril, da za zdaj ni vplival na moje vsakdanje življenje in verjetno tudi ne na večino Angležev. Za delo na splošno bi ti seveda ne znal povedati, ti pa lahko povem, ali je vplivalo na finančno industrijo v Londonu. V določeni meri je vplivalo, predvsem v nekaterih sektorjih se to že pozna, zlasti v tistih, ki so vezani na borzne trge. Po mojem mnenju pa se dosti več od tega ne bo zgodilo. Mislim, da bo London ostal finančni center Evrope. Verjetno bo izgubil nekatere posle, ki se bodo premaknili v EU, toda v razna mesta, ne le v eno. Sicer pa ne verjamem teoriji, da bo v Evropi prevladal kakšen drug finančni center. Prav gotovo bodo nekatera mesta s tega vidika zrasla, mislim predvsem na Frankfurt, Pariz in Amsterdam, a vsekakor ne bodo prerasla Londona. To predvsem zaradi dveh razlogov: eden od teh je ta, da je infrastruktura, ki jo ima London, izredno večja v primerjavi z drugimi mesti, le-ta pa se gradi v več letih. Drugi razlog pa je še pomembnejši: nobena evropska država, razen potencialno Irske, nima takega hitrega in fleksibilnega pravnega sistema, kar je izredno pomembno za finančno industrijo. Zato, če se le da, se finančni “igralci” ne bodo umaknili.

Velika Britanija je zadnja leta pokazala kar različne strategije in odločitve v primerjavi z EU. Poleg omenjenega brexita lahko beležimo tudi različne ukrepe za zajezitev virusa in pri strategiji cepljenja. Kako ste doživljali ukrepe? Kako gre s cepljenjem? In če si sledil kaj našim krajem, v čem so razlike?

Ja, pravilno si povedal. Angleži se namreč zgodovinsko obnašajo drugače, so pač posebneži oz. so posebneži ostali. Mislim, da razen začetnega izrednega stanja, ko so bile vse države zelo zmedene pri odločitvah in tudi britanski politični vrh ni blestel po odločitvah, so se v kratkem Angleži kar izkazali. V primerjavi z drugimi državami smo imeli kar strožji lockdown. Poleti smo sicer imeli sprostitve kot vsi, septembra pa, ko se je stanje poslabšalo, je sledilo totalno zaprtje, razen  oklepajčka med Božičem. Mislim, da je bila prav v tej drugi fazi ukrepov vlada učinkovita. Razen nujnih dejavnosti je bilo vse zaprto do 12. marca. Zdi se mi, da je bilo to bolj učinkovito kot v nekaterih državah (npr. Italiji), ki so večkrat poskusile odpreti ali delno odpreti in so spet zaprle po neuspešnih rezultatih. V tem zaprtju se je Anglija dobro izkazala tudi s strategijo cepljenja in se takoj mobilizirala. Uredila je prostore oz. cepilne centre in dobro komunikacijo. Mislim, da je bila bistvena razlika prav v komunikaciji glede koronavirusa in cepljenja. V Angliji ni bilo bombardiranja s podatki in novicami o vseh možnih težavah glede cepljenja in cepiv, ki sem jih zasledil v italijanskih medijih, vsaj gotovo ne v taki meri. Vlada je pač povedala, da je cepljenje toplo priporočeno, in ljudje so to sprejeli brez večjih pomislekov. Cepilna kampanja je bila res hitra in učinkovita. To dokazuje tudi dejstvo, da je cepljena že krepka polovica prebivalstva.

Z 12. marcem so se začele ponovno odpirati razne dejavnosti, ste občutili neko vračanje v “normalnost”?

Ja, sprememba je bila vidna. Spet so odprli trgovine in razne lokale, čeprav se lahko v le-teh sedi samo zunaj. Vidna so bila sicer že nekatera pretiravanja, kar je bilo sicer pričakovano, saj se nekateri ljudje težko zadržujejo. Tako je bilo tu pa tam preveč gneče; upam, da to ne bo privedlo do kakšnega poslabšanja stanja.

Pandemija ti je onemogočila vračanje v naše kraje. To verjetno ni prijetno, saj si se vedno rad malce oddahnil v domačem okolju, kajne? Letos pa se je tebi in soprogi Irene rodila tudi mala Alma, zato izkoristimo priložnost, da vama vsi pri Novem glasu čestitamo. Je bilo zapleteno doživljati nosečnost v takem izrednem stanju?

Točno tako. Vprašanji sta v bistvu povezani. Zadnjič sem bil doma lani poleti in sem pogrešal družino in prijatelje, ki sem jih obiskal ponavadi ob praznikih. To tokrat ni bilo mogoče. Prav tako nas starši niso mogli obiskati v Londonu, to se je še toliko bolj občutilo med Irenino nosečnostjo, ko bi starši prav gotovo lahko bili v pomoč in spodbudo. Kljub izrednemu stanju pa je šlo vse srečno, nismo imeli veliko skrbi, najbolj nas je skrbelo, da se ne okuživa, da ne bi bila nosečnost ogrožena, zato sva bila zelo pazljiva. V bolnišnici pa ni bilo težav, tudi zdravstvo je bilo zelo dobro organizirano in meni kot spremljevalcu so vedno dovolili, da sem ji bil ob strani, pod pogojem, da sem imel negativen bris.

Ko se je zdaj stanje nekoliko umirilo, sta v London prišla moja tasta, upam, da bo kmalu uspelo tudi mojim staršem priti k nam ali da bo kmalu bolj varno premikanje z letalom in da se bomo lahko vrnili na Goriško.