Pogreb bo danes, 22. septembra 2023, ob 14. uri v župnijski cerkvi sv. Jerneja na Opčinah

Zapustila nas je Lučka Peterlin Susič

V petek, 15. septembra letos, je pozno zvečer umrla Lučka Peterlin, poročena Susič, smo lakonično zapisali na spletno stran pri Novem glasu in ob koncu kratkega zapisa dodali še, da je bila tudi naša cenjena sodelavka.

Vest o Lučkini smrti nas je pretresla, pa čeprav smo vedeli, da je hudo bolna. Sam sem bil v stalnem stiku z njeno sestro Anko, ki je tudi naša dolgoletna sodelavka, predvsem pa naju veže tista prijateljska vez iz mladosti, ki mi je omogočala, da sem jo lahko pogosto obzirno vprašal: “Kako je z Lučko?” Vedno mi je odgovorila, ko pa je postajalo Lučkino zdravstveno stanje vse bolj hudo, sem Anki zapisal, da ji obljubljam, in tudi nekateri drugi v našem uredništvu so to storili, molitev. Hvaležno mi je odpisala, da “nam edino to še preostane”.

In vendar je Lučka že hudo bolna sredi poletja prišla z Anko v Gorico, ker smo imeli zadnji sestanek žirije za mlade literarne talente. Prav na njeno in Ankino prošnjo sem bil dolga leta član te žirije, ki je vsako leto znova pregledala tako prozo kot poezijo naših dijakov za nagradni literarni natečaj, ki si ga je v krogu Mladike zamislila prav Lučka. Kajti ona je bila tista stalnica in gonilna sila, ki nas je, različne, povezovala, nagovarjala, da moramo vztrajati, zavezana mladim in jeziku, slovenstvu, krščanstvu, kot je bila. Sredi letošnjega poletja je bila v žiriji tudi prof. Barbara Zlobec, a tako prof. Zlobec kot jaz sva vedela, da je Lučka “glavna”, čeprav je sama to odločno in skromno vedno odklanjala: “Skupaj moramo vse natančno pregledati! Nekateri prispevki so prav dobri, pozna se, kdo jih uči slovenščino, bomo videli potem, ko bomo ocenili in pogledali šifre, iz katerih šol in razredov so,” je vedno dodala. Sedeli smo na Travniku, Lučka je že težko hodila, huda bolezen jo je že zelo načela, poznalo se ji je, da komaj zmore, a najprej smo morali pregledati vse spise in nato vso poezijo. Vsak od nas treh je že doma pripravil predizbor in najbolj je bila vesela, ko smo se vsi trije člani žirije strinjali z oceno, izbrali isto pesem. Tako vsako leto znova. Ko smo med branjem poezij zaslutili, da je kak udeleženec goljufal, tako da je pač prepisal pesem kakega manj znanega slovenskega pesnika ali pesnice, smo se dogovorili, da bomo doma še enkrat preverili. In spominjam se, kako je pred leti prof. Majda Artač po našem sestanku takoj našla malo poznano pesnico in mi je Lučka samo dve uri kasneje veselo telefonirala: “Si imel, sta imela z Majdo prav, ta je goljufal, pesnica je ta in ta, Majda je našla izvirno pesem … Še dobro, da smo pozorni!”

Lučka Susič je imela odnos, zavezana je bila “naši stvari”, kot rečemo, in najbolj sem bil vesel, ko sem na spletu gledal odzive mladih in že uveljavljenih piscev srednjih let, ki so se ji ob njenem odhodu v večnost s skromnim zapisom poklonili. Med njimi navedem samo njenega šolskega kolego in pisatelja Primoža Sturmana, ki je našemu zapisu o njeni smrti na družbenem omrežju dodal: “Za razliko od veliko tistih, ki s(m)o pogostokrat lažno skromni, je bila ona pristno skromna. Skozi njene roke je šlo nebroj ljudi, ki so nato v življenju nekaj postali. Morda manj znano je, da je na tržaški univerzi leta 1979 pri prof. Mariji Pirjevec diplomirala z res poglobljeno nalogo o Alojzu Rebuli in njegovem romanu Senčni ples. Svojcem naj gre iskreno sožalje, njena duša pa naj počiva v miru!”

Zakaj navajam splet in družbena omrežja? Zato, ker je Lučka bila dejavna tudi na svetovnem spletu in sva se tam pogostokrat “srečevala”, ko je v zgodnjih jutranjih urah “ prišla na obisk” na mojo stran. Zadnja leta namreč objavljam skorajda izključno fotografije iz Gradeške lagune, ponavadi posnetke, ki nastanejo pred zoro, ko se začne prvi svit, in ob katerih se zaveš lastne krhkosti in večne Lepote obenem, si razpet med minljivostjo in večnostjo, se zaveš Lepote, ki presega vse, tudi besede. Kolikokrat je pod mojo fotografijo po jutranjem pozdravu dodala kak izbran pridevnik, velikokrat se je poklonila Stvarniku, ki je edini pravi Mojster. Ko je književnik Aleš Berger zapisal pod eno jutranjih vedut lagune, da sem “pesnik brez besed”, me je nekaj minut kasneje ganila z zasebnim sporočilom, naj vendar “še napišem kako pesem”. Ja, lepa oseba je bila. Tudi med boleznijo se je javljala, vse bolj poredko, a se je.

Lučka Peterlin Susič, umetniško ime za Marijo Peterlin, se je rodila v Ljubljani leta 1945, od mladih let pa je živela v Trstu, kjer si je z univ. prof. Emidijem Susičem ustvarila družino. Veliko let je poučevala slovenščino na nižjih srednjih šolah v Trstu, njena velika ljubezen pa je bilo gledališče, ki se mu je predajala z vodenjem gledaliških skupin, predvsem otroških, režiranjem in pisanjem otroških ter mladinskih dramskih besedil. Lučka Susič je bila zaradi svojega kulturnega delovanja izjemno poznana in cenjena v našem prostoru, bila je prejemnica več nagrad, predvsem pa vsestranska kulturna osebnost, vraščena v prostor in čas, če smem tako komentirati njeno pripadnost (tudi) cerkvenemu zboru na Opčinah, in še in še …

O vseh plateh njenega polnega življenja bomo podrobneje pisali prihodnjič, po žalni seji in pogrebu, ki bo na Opčinah v petek, 22. septembra, ob 14. uri.

Ob odhodu tako velikih žena, kot je bila Lučka, kot smo jo klicali v uredništvu, nastane vrzel, “ki jo bomo težko zapolnili”. Tako sva si ob njenem odhodu v večnost, samo nekaj ur po njeni smrti, napisala z njeno sestro Anko. V uredništvu jo bomo pogrešali zaradi njenih dobrih in poglobljenih zapisov, poročil, predvsem pa zaradi nevsiljivih opozoril, da je “gledališka predstava, ki bo to nedeljo na Opčinah, pomembna, je za najmlajše, a bo pomembna. Upam, da bo uspel kdo priti, da napiše poročilo!”

Možu Emidiju, sestri Anki, bratu Ivanu, otrokom Bredi, Tomažu in Mateju ter vsem njenim sorodnikom izrekamo občuteno sožalje, Lučki pa želimo, naj uživa Božji mir in večna Luč naj ji sveti!