Vzorci, karikature in razum

Na stopnicah (194)

Kaj vidite na sliki, pravokotnike ali kroge? Morda to optično prevaro že poznate in je za vas samo še ena zanimivost, ki pa ne pove prav dosti in ne spremeni ničesar. Ampak ob tej sliki so raziskovalci odkrili nekaj posebnega: izkazalo se je, da je na to, kaj so ljudje najprej opazili oziroma razbrali na sliki, precej vplivalo dejstvo, iz kakšnega okolja izhajajo. Ljudje, povezani z naravnim okoljem, so najprej videli kroge (ker je tudi v naravi vse bolj okroglo, medtem ko ravnih črt skoraj ni), ljudje iz urbanega okolja pa so najprej videli pravokotnike. Izidi raziskave so bili dovolj večinski, da tega ne moremo pripisati zgolj naključju. Ko sem sam prvič poskusil, mi sploh ni bilo jasno, kje kdo na sliki sploh lahko vidi kroge; “pokazali” so se mi šele pri iskanju za ta članek. Toda, mar nam ta razlika lahko pove kaj pomembnega? Saj je že brez posebne raziskave verjetno jasno, da ljudje “iz narave” pač prepoznajo in vidijo več v naravi, se verjetno bolje orientirajo in so jim gorske ceste bolj domače kot mestne štiripasovnice – in “mestni” ravno obratno, noga se jim kar sama dvigne ob robu pločnika, in to tudi v mraku. Različno dojemanje tega vzorca glede na okolje, iz katerega izhajamo, je pomembno, ker nam dobro ilustrira, da so morda tudi naše bolj zapletene zaznave pogojene z okoljem; da si eden “črte” sveta interpretira kot kroge, drugi pa kot pravokotnike. A zakaj bi to sploh počeli, mar ni ob takem dvoumnem položaju najbolje zaključiti, da so to pač črte? Z akademskega vidika opredelitev za ta ali oni odgovor pač ni pomembna. A oči nimamo samo zato, da gledamo zabavne zadeve – so naš organ preživetja v okolju. In v tem okolju je ključno, da pravočasno prepoznamo pravilne vzorce; da ločimo kačo od vrvi ter razliko med črkama a in e. Naši možgani že od samega začetka dobivajo bolj ali manj iste vidne (pa tudi druge) impulze, ampak šele sčasoma se jih naučimo povezati v neke smiselne celote, za katere potem rečemo in vemo, da obstajajo. To sploh ne pomeni, kot iz tega razmišljanja nekateri površno izpeljejo, da zunanji svet ne obstaja zares; pomeni pa, da smo v njegovem razumevanju in razlaganju odvisni od celega kupa dejavnikov; pravzaprav od plasti za plastjo: že čutne zaznave (kot kaže ta slika) si lahko vzorčimo različno; potem lahko te zaznave v srečanju s svojimi izkušnjami spet različno doživimo, povežemo in pomnimo in na koncu jih med seboj sporočamo v jeziku – jezik je spet kombinacija mojih lastnih subjektivnih izkušenj nekih pomenov. Morda bo nekdo drug v tem članku prebral nekaj precej drugega, kot sem zapisal; morda bo tudi zamahnil z roko, da je to sam razumel že pri šestih letih. Ali pa se mu bodo to zdele nevarne blodnje, ki spodkopavajo objektivnost. Kakorkoli, ni dvoma, da obstaja neka resničnost – a v naši odvisnosti od množice vzorcev, ki smo se jih navzeli in naučili od vsepovsod, nam je v svoji “čisti” obliki nedosegljiva – in si je tudi ne moremo v polnosti povedati, sporočiti med sabo. Vzorci, ki jih v svetu prepoznavamo in si jih sporočamo, so – bolj kot kakšen realistični portret – karikatura. Takšna karikiranost nam pomaga, da iz svojih prepoznav lažje preidemo k dejanjem. Tako smo recimo vprašanje splava poenostavili v krilatici “za izbiro” in “za življenje” – in v bistvu je žalostno, da se v imenu zaščite nebogljenih otrok in zatiranih žensk prelije toliko žolča ter izbruha toliko sovraštva. Ampak, ko že omenjam splav, verjetno je kar dober primer – nekdo se odloča o nečem tako dokončnem kot pokončati otroka v materinem telesu. Treba je potegniti črto; ne moremo se izgovarjati na to, da stvari niso črno-bele. A ravno tu, ko vlečemo črte, je pomembno, da se zavedamo, da jih ni treba vleči po šabloni svojih vzorcev; da mi moji vzorci in stereotipi pomagajo razmišljati in razumevati, a da se moram zavedati njihove omejenosti. Najbolj takrat, ko presojam tuja odločilna dejanja. In da je v takih trenutkih morda bolj na mestu empatično in ponižno usmiljenje kot pa zmagovito korakanje s temi ali onimi zastavami v prvem planu.