Vznemirljiva pesniška zbirka Drugačna priča italijanskega pesnika Daria Bellezze
Pred dvema letoma (2023) je pri Kulturnem umetniškem društvu KUD KDO izšla vznemirljiva pesniška zbirka Drugačna priča, ki prinaša izbrane pesmi italijanskega pesnika Daria Bellezze (1944–1996), enega najizrazitejših glasov italijanske poezije 20. stoletja, v prevodu Davida Bandlja, ki je poskrbel tudi za spremno besedo izboru.
Ravno v tednih, ko se poslavljamo od komaj preminulega papeža ter sledimo dogajanju v Vatikanu za izbor novega, je branje pesniške zbirke še posebej simbolično in pretresljivo dejanje: gre namreč za pesniško zbirko, ki odpira vrata v notranji svet, zaznamovan z izredno občutljivostjo in brezkompromisno iskrenostjo, takega pesnika, ki se je neprestano premikal med različnimi skrajnostmi in hotel biti svetu drugačna priča, taka priča, ki je hrepenela po življenju, ljubezni, sprejemanju – prav tako kot ljubljeni papež Frančišek.
Dario Bellezza, ki ga je Pier Paolo Pasolini označil za “najboljšega pesnika nove generacije”, se je “kot človek in pesnik nesrečno znašel v primežu malomeščanske rimske provincialnosti in veličine” in se boril za to, da bi bila njegova homoseksualnost družbeno sprejeta, a se je znašel v primežu še dodatne stigmatizacije zaradi okuženosti z virusom HIV. Zato pa je njegova poezija po eno strani izrazito osebna, a hkrati univerzalna, ker se dotika tem, kot so osamljenost, hrepenenje po ljubezni, odtujenost in smrt, vendar vedno z neko notranjo milino in globino, ki bralca ne pusti ravnodušnega. Je tudi subtilna, a močna kritika konservativne družbe, ki pogosto ne zna ali noče razumeti drugačnosti – kar je jasno razvidno že iz naslova zbirke. Zbirka Drugačna priča ni le literarno delo, ampak tudi dokument časa, ki razkriva, kako se je pesnik soočal s svojo identiteto, z družbo in s samim seboj.
“Škoda za to osamljenost, za to / pisanje verzov, ko poslušam grešnika / srce vedno v isti sobi (…). In če uho nagnem k osamljenemu hrupu / od očitkov pohojenih stopnic, / slišim tvoje spuščanje, razjedeno / od upanja.”
Pesnik se v svojih izpovedih neprestano giblje med dvomi in upanjem, trpljenjem in radostjo, življenjem in smrtjo: “znotraj njih pa je binom eros – thanatos morda najznačilnejši, ker evocira druge tematske in vsebinske sklope, ki zaznamujejo njegovo pesništvo. Temačnost, v katero zdrkne vsak vzgib pesnikovega erosa, je temačnost minljivosti”, kot prepričljivo razlaga Bandelj v spremni besedi. In Dariu Bellezzi se smrt pojavi ob vsakem koraku, od jutranjega prebujanja do večernega sprehoda po rimskih ulicah: misel na smrt pa ga sili, da bi svoje življenje zajemal na polno: “Mislim, smrt čakajoč, da bom ponovno / naredil to, kar je bilo narejeno za zveličanje sveta: / ko nenevarno preletavam, moram usodo / obnoviti”. Bellezza je znan po tem, da ne olepšuje življenja – njegove pesmi so pogosto temne, a v tej temini najdemo presunljivo lepoto.
Pesniška zbirka Drugačna priča prinaša izbor Bellezzovih pesmi, ki so bile prvič prevedene v slovenski jezik, izšle pa so med letoma 1971 (pesniška zbirka Obsodbe in svoboščine – Invettive e licenze) in 1996 (posthumno izdana zbirka Razglas o čaru – Proclama sul fascino).
O Dariu Bellezzi so literarni kritiki že marsikaj napisali: eni so bolj izpostavljali tragičnost njegove usode in pisanja, drugi pa so bolj poudarjali njegovo težnjo k ironiziranju. Res je, da se ob vsakem, tudi večkratnem, branju njegove pesniške izpovedi odpirajo drugačna vrata, vzniknejo drugačni občutki, prepletajo drugačni spomini. In ravno to je verjetno hotel biti Dario Bellezza: drugačna priča času, ki ga je živel, in času, ki prihaja za njim.
