Vzgojna ponudba skavtizma je še kako aktualna in pomembna tudi danes
David Bandelj (Iznajdljivi gams) in Alenka Di Battista (Nasmejana puma) sta načelnika Slovenske zamejske skavtske organizacije Gorica, ki letos praznuje 50. obletnico ustanovitve. V času poletnih taborov, ki predstavljajo vrhunec letnega delovanja, sta za naše bralce spregovorila o svoji poti, “zdravju” organizacije in o načrtih za prihodnost.
SZSO Gorica obhaja letos 50 let obstoja in delovanja. Kakšne misli in morda čustva se vama porajajo kot načelnikoma ob taki obletnici?
David: Moram povedati, da se mi zdi 50-letnica organizacije zelo lepa “vmesna točka”, ki nudi možnost preverjanja situacije. Zagotovo je skavtizem danes postavljen pred nove in predvsem drugačne izzive, kot je bil pred petdesetimi leti. Trdno pa verjamem, da je njegova vzgojna ponudba še danes aktualna in pomembna.
Alenka: Tako pomembna obletnica vzbuja v meni občutke veselja, ponosa, hvaležnosti in časti. Vesela sem, ker je leta 1964 prišlo do ustanovitve skavtov tudi na Goriškem, ponosna sem na pot, ki jo je do danes organizacija prehodila, hvaležna sem vsem, ki so pri tem prispevali svoj trud in prosti čas, in v čast mi je, da sem lahko tudi jaz kot članica, voditeljica in načelnica bila soudeležena v njeni rasti in razvoju.
Nameravate na kakšen način obeležiti ta lepi jubilej?
David: Želeli bi od septembra do decembra organizirati nekaj dogodkov, ki bi primerno obeležili ta jubilej, sicer brez večje retorike, ampak samo s spominom in željo po udejanjanju tega, kar nas je naučil naš ustanovitelj Robert Baden Powell. “Glej daleč, in ko misliš, da gledaš daleč, glej še dlje”… Podrobnosti ne bomo razkrivali, ker še načrtujemo.
Alenka: David je že vse bistveno povedal.: -)
Kateri so bili vajini osebni mejniki oz. najpomembnejše izkušnje v organizaciji? Katera je največja dragocenost, ki vama jo je dal skavtizem?
David: Morda se še najbolj močno “vpliv” skavtizma kaže v tem, da ga jemljem kot stil življenja. Odgovornost za soljudi, okolje, vzgojo mlajših, doslednost v izbirah … Cilj skavtizma je ta, da pripelje osebo do tega, da je sposobna svobodno in odgovorno izbirati. Mislim, da je to velika investicija v človeški potencial, ki posameznika doživljenjsko obogati…
Alenka: Skavtizem je del mene in mojega življenja. Izkušenj in pomembnih trenutkov je bilo veliko, poudarila pa bi le nekatere: zaključni zbor na zadnjem taboru čete v Kočevju, ko so našemu letniku '84 ob petju pesmi slovesa in pesmi Zadnji pozdrav tekle najstniške, a iskrene, solze žalosti in sreče po licih; preproste, a duhovno doživete maše, ki smo jih imeli klanovci, zbrani okoli lesene mize na potovalnem taboru po Kočevju; radosti in težave voditeljstva v vseh treh vejah, pri katerih sem vodila; odgovornost načelništva in pomembnost trenutka, ko izvidniki in vodnice izrečejo svojo skavtsko obljubo pred teboj. Skavtizem je veliko pripomogel k moji osebni in duhovni rasti. Naučil me je požrtvovalnosti, vztrajnosti, sodelovanja in potrpežljivosti.
Kakšno je trenutno “zdravje” organizacije?
David: Kot vsaka organizacija, ki deluje že nekaj časa, se tudi SZSO v Gorici spopada s težavami, ki zadevajo predvsem bliskovito spreminjanje družbenega ustroja v zadnjih letih. Vrednote skavtizma temeljijo na zastonjskem služenju, pomoči bližnjemu, krščanstvu in skavtskih zakonih, družba pa ubira zelo drugačno pot. Ta razkol je vedno bolj viden, pozna se pa tudi globalizirana razsežnost sveta, saj mladi odhajajo v tujino, Gorica tudi ne nudi dovolj močnega zatočišča za tiste, ki bi radi ostali, in tako se spopadamo predvsem z velikim pomanjkanjem voditeljev.
Alenka: V zadnjih letih je stanje organizacije iz leta v leto slabše. Opažamo, da je zanimanja za skavtizem še vedno veliko, primanjkuje pa voditeljev, ki bi bili pripravljeni si vzeti večletno odgovornost za vodenje. Pred tremi leti smo bili zaradi tega primorani zamrzniti delovanje krdela Seonee v Doberdobu, delovanje krdela Sambhur v Gorici pa že dve leti deluje pogojno s pomočjo mentorjev, starejših skavtov, ki spremljajo in usmerjajo popotnice v služenju v veji.
Zakaj so tako pomembni voditelji?
David: Voditelj postane tisti, ki se po končani formaciji odloči, da bo skavtizem živel tudi tako, da bo postal voditelj v organizaciji. Verjamem, da je danes ta način služenja, ki zahteva stoodstotnega človeka, težavnejši in bolj naporen kot, recimo, že pred desetimi leti. Voditelji niso pomembni samo za preživetje organizacije (nenapisano pravilo velja, da, če ni voditelja, ni enote), ampak predvsem zato, ker je njihovo vzgojno poslanstvo danes edina garancija za to, da mladi, ki pridejo k skavtom, doživijo skavtizem v vsej polnosti. Voditelj je namreč edinstvena vzgojna figura, ki pusti v mladem članu večji pečat, kot si sam misli …
Alenka: Brez voditeljev organizacija ne more normalno delovati. Voditelj pa lahko postane le oseba, ki spozna svojo poklicanost in odgovorno sprejme to poslanstvo. Pomembno pa je predvsem to, da ne dela tega le iz trenutnega navdušenja ali pa zaradi splošne potrebe v družbi, ampak iz iskrene želje, da delček svojega življenja po Kristusovem zgledu posveti drugim.
Kakšne odnose imate s tržaškimi vrstniki/brati, z Združenjem slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) in z italijanskimi skavti AGESCI?
David: Odnosi delujejo že nekaj časa, na ravni celotne deželne organizacije SZSO s tržaškimi skavti, s katerimi skupno oblikujemo eno organizacijo, z ZSKSS in AGESCI pa potekajo na ravni posameznih starostnih vej (volčiči-volkuljice, izvidniki-vodnice in roverji-popotnice). Letos se bo npr. veja RP iz Gorice in Trsta udeležila vsedržavnega potovalnega tabora italijanske organizacije AGESCI, kar bo gotovo zanimiva in bogata izkušnja. Naši voditelji se tudi izobražujejo na tabornih šolah, ki jih organizirata obe državni skavtski organizaciji, in tam se še najbolj srečujejo z različnimi skavtskimi metodami, predvsem pa spletajo bogate stike z drugimi voditelji.
Alenka: S tržaškimi brati imamo dobre odnose in sodelujemo na skupnih deželnih srečanjih in pobudah. Na krajevni goriški ravni smo se od ZSKSS iz Nove Gorice v zadnjih letih nekoliko bolj oddaljili, z italijanskimi skavti AGESCI iz Gorice pa so se izvidniki in vodnice začeli letos ponovno zbliževati. Državno realnost AGESCI pa bo pobliže spoznal tudi klan, ki se bo udeležil državnega srečanja italijanskih klanov v kraju San Rossore pri Pisi.
Kako gledata na prihodnost “velike skavtske družine” na Goriškem?
David: Rad bi bil optimist in kljub ne ravno blestečemu trenutku, v katerem praznujemo 50 let obstoja, ker smo skavti “pogumni in vztrajni v težavah”, si želim, da bi vztrajni in pogumni ostali še naprej. Verjamem, da to, kar nas bo kot skavte zaznamovalo, ne bodo naši padci, temveč zmožnost, da se od njih poberemo.
Alenka: Včasih sem optimist, drugič pa pesimist. Glede na dogajanje v zadnjih nekaj letih se bojim, da bomo postopoma primorani skrčiti naše delovanje na minimum. Formiranje nekaj novih voditeljev na leto ne bo zadoščalo za izboljšanje situacije, saj se danes lahko le redki za daljše obdobje posvetijo vodenju. Žal veliko mladih zapusti kaj kmalu zamejstvo in odhaja zaradi študija ali službe v tujino. Tega žal ne moremo spremeniti, lahko pa vsi tisti, ki nam je pri srcu skavtska organizacija na Goriškem, stopimo skupaj in z dejanji pripomoremo k temu, da ne bo skavtizem pri nas izumrl.
Danijel Devetak
Pogovor / David Bandelj in Alenka Di Battista, načelnika Slovenske zamejske skavtske organizacije Gorica
