Vsak molk je še en udarec

Ali je res tako enostavno in preprosto zaklati žensko? Vse več jih je, ki podležejo poškodbam zaradi živalskega napada moškega. Očitno je res enostavno …

Moji možgani so narejeni tako, da vsako zgodbo, pripoved ali situacijo vizualiziram v svoji glavi. Plastično in v vseh detajlih si predstavljam simpatične in smešne prizore, pa tudi tiste grde, ogabne, nasilne. Drugače ne morem, v moji glavi “se zavrti film”. Ni čudno, da sem vedno rada brala ruske realiste …

Ko berem novice o nasilnih dejanjih, predvsem o umorih žensk, si večkrat živo predstavljam, kako je do nasilja prišlo, kako je moški z lahkoto fizično napadel žensko, ženo, partnerico, prijateljico, neznanko. Če se je ona trezno zavedela, kaj se dogaja, je verjetno kričala, srce ji je blazno razbijalo, kot da bi rado pobegnilo iz prsnega koša, se zateklo drugam, na varno.

Grlo se je stisnilo, zrak ni mogel več v pljuča, ne iz njih. Po napadu – tišina, vonj po krvi in mesarskem klanju. Kot bi šlo za kolino, ki ne bi smela obstajati.

Znoj, smrad, umazane ploščice, spolzka tla, razmetano stanovanje ali umazanija in prah zapuščene barake. Nato sirene, prazno besedičenje – “nikoli se nista prepirala …, on je dober človek …, včeraj sem jo videla, bila je nasmejana, kot vedno …, krasna mati, priden oče …, zapustila ga je …, rekla mu je ‘ne’ …” – pisanje, sojenje, spomin ob obletnici pokola, trajen molk.

Zakaj je tako enostavno zaklati žensko?

Obstaja gotovost kazni, zapisana, uzakonjena, določena v letih in členih. A to zagotovilo ne prinaša miru. Očitno ne odvrača, ne prepreči besede, ki globoko zareže v dušo, ne ustavi roke, ki se dvigne. Kazen v resnici ne deluje kot odvratno sredstvo. Kaznovanje ne zdravi tistega, kar gnije pod površjem.

Veliko govorimo o preventivi, čustveni in spolni vzgoji kot izhodiščih, a razprava bi morala postati veliko širša. Ob vseh teh plemenitih poskusih moramo družbo popraviti pri koreninah. Potrebno je na novo premisliti, popolnoma spremeniti pogled na vlogo, ki jo imamo ženske v družbi. Spremeniti moramo pravila igre, tista, ki so zapisana, tista, ki jih je postavil patriarhat, in tudi tista, zahrbtnejša, ki si jih ženske same nalagamo, ki smo jih same ponotranjile. Ne gre le za to, da učimo, temveč da spremenimo pogled vseh, da razstavimo in na novo sestavimo predstavo o tem, kaj pomeni biti ženska.

Ali smo ženske danes, tudi v naši sodobni, napredni družbi, res svobodne? Odgovor: nismo! Se rodimo, rastemo in umremo uglajeno ujete v nekih olepšanih, navidezno urejenih, a v resnici utesnjujočih verigah, ki se bleščijo v odsevu našega nasmeha, naučenega za preživetje. Gre za verige, ki nas učijo, da moramo biti tihe, prijazne, razumevajoče, da ne smemo izstopati, da se moramo opravičevati, še preden sploh spregovorimo, da je ambicija za žensko grda lastnost, greh, o katerem moramo spregovoriti spovedniku in zanj pri Bogu poiskati odpuščanje.

Svet nam šepeta, da lahko izbiramo. Da smo emancipirane, neodvisne in da lahko same odločamo o svoji poti. A pod tanko skorjo navidezno pridobljenih svoboščin tli stara, skoraj nevidna resnica: večina naših odločitev je že vnaprej določena. Le da je naš jarem zdaj naparfumiran, mehak ob dotiku, zavit v krasno stkano svileno tančico uspeha in zadovoljstva.

“Bodi močna, a ne preveč. Bodi lepa, a ne preveč. Bodi zapeljiva, a ne bodi kurba. Bodi mati, a ne žrtvuj kariere. Bodi samozavestna, a ne preglasna.” Take in podobne fraze slišimo in beremo vsepovsod. Tako pišejo časnikarke, tako govorijo vplivnice na spletnih omrežjih, igralke na slavnih odrih. Vse to slišimo, a preslišimo. Za trenutek se vseh nas (žensk in moških) take besede dotaknejo, rečemo si, da so resnične, kmalu pa se vrnemo k vsakdanjemu življenju in vse gre naprej po starem – brez ropota, brez sprememb. Med službo in otroki, med partnerjem in pričakovanji, med neplačanim delom in tihim razpadanjem naše potrpežljivosti. Vse je velikokrat prežeto s podlim, umazanim občutkom krivde, ki nam pravi, da nikoli nismo dovolj.

Potem pridejo novice. O še eni ženski, ki jo je moški pokončal, utišal, izbrisal z zemljine oble. In svet za trenutek ponovno zadrži dih, preden novica zastara in zdrsne v pomirjujoče udobje pozabe. Do naslednje umorjene ženske.

Dobro vemo, da nasilje ne živi samo v udarcih. Zver ima svoj brlog v pripombah, v podcenjujočem pogledu, v posmehovanju. Nasilje je v reklamah, ki žensko telo spreminjajo v izdelek, v neustreznih komentarjih in v brezbrižni tišini, ki molči, ko bi morala kričati.

Prave spremembe ne bodo prišle s sodišč, temveč iz zavedanja in poguma, da prepoznamo, kako globoko smo bile naučene potrpeti, molčati, in da ta trajni molk ne sme biti več naša dediščina. Morda bo prava svoboda prišla šele takrat, ko bo ženska lahko brez krivde preprosto obstajala kot bitje, ki diha, misli, čuti in ni nikomur nič dolžno.

Kot bi stopila v svet ruskih realistov, kjer so ljudje zgolj sence, predmeti za izkoriščanje, se zavedam, da je naša sodobna družba še vedno ujeta v zlate verige. Tudi moje misli so prepojene z notranjimi dvomi, krivdo in tišino, ki jo nalagam sama sebi. Tokrat, dragi bralci, nisem hotela molčati, ne zamerite. Kot jezna feministka bi rada s svojimi besedami pomagala trgati te zlate verige in prekiniti tišino.

Vsaka tišina, ki jo ženske prekinemo, je luč, ki razsvetli težko prehodno pot. Kri, ki se razliva po papirju, osvobaja dušo in ne maže ploščic. Vsak glas, ki se upre, je začetek novega sveta.