Visok jubilej dr. Damjane Bratuž
V krogu prijateljev je te dni v Kanadi, kjer živi, praznovala visok jubilej pianistka, glasbenica in glasbena pedagoginja dr. Damjana Bratuž, ki se je rodila v Biljah 31. julija leta 1927 materi Mariji Frandolič in znanemu goriškemu javnemu delavcu ter kavarnarju Rudolfu Bratužu.
Sama nam je pred časom, ko smo jo intervjuvali za Novi glas, povedala, kako ji je mama pripovedovala, da so ji želeli dati ime Danila, da je pa takrat že veljal fašistični zakon, po katerem so bila slovenska imena prepovedana, in da je zato takratni biljenski župnik, priljubljeni g. Zamar, ni mogel krstiti z imenom Danila. Ponosna je, da je dosegla visoko starost, “prva med vsemi Bratuži”. Povedala nam je tudi, da se je upokojila leta 1993, a se je vedno trudila, da bi ostala aktivna.
Jeseni leta 2016, med konferenco o glasbenem minimalizmu v Helsinkih, ki se je je udeležila, je finska muzikologinja Susanna Välimäki napravila intervju z njo. “Mnogo spominov mi je oživelo med več dni dolgim snemanjem pogovora, tudi o Parizu in o tečajih, katerim sem tam sledila leta 1954-1955, zlasti tečajev Alfreda Cortotja. Spomnila sem se tudi opozorila učiteljice Cecilie Seghizzi, okrog leta 1942 je bilo, na knjigo o klavirskih tečajih francoskega mojstra Alfreda Cortotja, ki mi je dolgo služila kot primer pravega cilja glasbene interpretacije”, nam je povedala.
Gospa Damjana se spominja tudi Cortotjevih tečajev v Parizu, prihoda njenega starega klavirja iz Gorice v Kanado, ki ji ga je oče skupaj s partiturami poslal leta 1967: “Med poslanim je bila tudi mapa z napisom “Cortot, 1955”, v katero sem shranila vse beležke”.
“V Tokiu sem nedavno odkrila, da je na tamkajšnji akademiji poučeval evropski klavirski mojster Leo Sirota, s katerim sem leta 1959 opravila ameriški 'Master’s degree' v St. Louis-u”, je še dodala.
Gospa Damjana se spominja tudi časov, ko je prišla v Ameriko s štipendijo Fulbright, ki ji ni dovolila ostati v deželi po dokončanem študiju: “V Indiani sva nastopala kot duo; japonski glasbenik Tsutsumi je bil asistent mojstra Janosa Starkerja, jaz pa Györgyja Seböka, ki sta sestavljala svetovno znan par, čelo in klavir”.
“Novembra leta 2016 sem bila gost Glasbene fakultete pri University of Victoria v British Columbia s programom “Italian Opera and its Singers: una carrellata personale”. Namenjena je bila učencem petja, klavirja in italijanščine. Citirala sem jim Pavarottija, ki je rekel, da imamo v operi: “amore, odio e morte, cantati e non solo parlati”. Z današnjo čudežno tehnologijo sem lahko pokazala trg, na katerem sem v poletju 1935 videla svojo prvo opero, La Gioconda, ki jo je predstavil Il Carro di Tespi. Povedala sem tudi, da sem tam doživela kot otrok prvi trenutek velike groze, ko so se na odru nenadoma odprla vrata mrtvašnice in je mož, inkvizitor, prisilil mlado ženo, naj spije strup. Bilo je morda kot neka slutnja: leto in pol kasneje se je groza pojavila sorodnikom v Podgori; in še kasneje, bila sem s staro mamo na goriškem pokopališču, blizu mrtvašnice, in vaščani, ki so prišli iz cele okolice Gorice, so vdrli, da bi odprli vrata, kjer je ležal stric Gigi”, se slikovito spominja hudih časov gospa Damjana. Svojega strica in žrtev fašizma Lojzeta Bratuža imenuje z imenom Gigi, kakor so ga poznali vsi domači.
“Z videom o Trgu Ginnastica, kot smo mu pravili, sem se lahko ustavila ob stavbi Sala Ginnastica, v kateri je bil leta 1941 moj oče Rudi zaprt z drugimi Slovenci, preden so vsi bili odpeljani v Urbisaglio in drugam. Spal je v dvorani na slami pod klavirjem. Z videom sem se ustavila tudi ob veliki palači, kjer sem leta 1942 videla in slišala Mussolinija na balkonu”, še pove gospa Damjana.
Po maturi na slovenskem klasičnem liceju v Gorici je dr. Damjana Bratuž obiskovala tržaški konservatorij Tartini, na katerem je leta 1950 diplomirala iz klavirja, izpopolnjevala se je v Salzburgu in Parizu, od leta 1958 pa je nadaljevala študije v ZDA, kjer je na Indiana University dosegla doktorat. Dolga leta je poučevala v Londonu, v Ontariu v Kanadi, kjer živi tudi danes.
Dr. Damjani Bratuž voščimo veliko dobrega in ji želimo, da bi tudi v prihodnje bila povezana s slovenskim svetom in še posebej z ljubo Goriško!
JUP
