Večjezični kamišibaj v središču Gorice
V ponedeljek, 3. februarja, je na društvu Agorè, ki domuje na Korzu nasproti Feiglove knjižnice, potekal večer Pesmi, zgodbe in pripovedi v risbi in besedi, posvečen kamišibaju, gledališki zvrsti, ki si vztrajno utira pot med mlajše in starejše gledalce različnih narodnosti. Pri organizaciji večera sta sodelovali tudi Galerija ARS in Skupnost družin Sončnica. Večer je nastal v sklopu projekta z istim naslovom, ki ga vodi Galerija Ars in ga finančno podpira Dežela FJK, partner projekta pa je Skupnost družin Sončnica.
Mala dvorana društva je odlična za komorne predstave, kakršne so kamišibaj predstave, zato je med gledalci nastalo prijetno in prisrčno vzdušje. Kamišibajkarice so se predstavile v različnih jezikih, na sporedu pa je bilo kar nekaj predstav, ki so nastale v letu 2024 v sklopu projekta Zgodbe na papirju v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž in Skupnosti družin Sončnica.
Najmlajša kamišibajkarica je bila Sofia Beltrame, osnovnošolka iz Bračana. Nastopila je z dvema kamišibajema v furlanščini: Ursule parussule in Anin anin a Nolis. Deklica je s svojim nastopom prikazala to, kar je Katerina Ferletič povedala ob zaključku: kamišibaj je lahko odlično didaktično sredstvo, saj otroke navduši in jih pritegne. Vzgojiteljice in učiteljice pogosto uporabijo kamišibaj tudi pri usvajanju slovenskega jezika.
Sledila je predstava v italijanščini: Solange Degenhardt je predstavila ljudsko pravljico Fagiolino – Fižolček. Mirna Stopar je judovsko pravljico o modrem plaščku pripovedovala v dveh jezikih, slovenščini in italijanščini, ne da bi se pri tem ponavljala, kar je ustvarilo posebno vzdušje, ko je gledalec naravno in brez razmišljanja vstopal in izstopal iz enega v drug jezik. Pripoved o goriških pionirjih letalstva na Slovenskem, bratih Rusjan, je v italijanščini pripovedovala Slavica Radinja. Sledila je pripoved o Maksu Fabianiju, ki jo je v slovenščini predstavila Vlasta Markočič. Sara Komavli je ilustracije o življenjski poti Lyduske de Nordis pospremila s pripovedjo v italijanskem jeziku. Silva Karim je nato v slovenskem vrtojbenskem narečju pripovedovala o Raheli in Pepetu ter o njunem prehajanju jugoslovansko-italijanske meje. Večer je sklenila doberdobska ljudska pripoved Padi! Katerine Ferletič. Ob doberdobskem narečju je smiselno povzemala dogajanje tudi v italijanščino in zaključila s pomembnim sporočilom: čas je, da se nasilje nad ženskami neha.
Gledalke in gledalci so imeli ob zaključku priložnost, da se neformalno družijo in si izmenjajo vtise. Po nasmejanih obrazih sodeč je bil večer uspešen, saj je občinstvo zelo cenilo, da so zgodbe pripovedovale o lokalni zgodovini in osebnostih.
