V središču pozornosti
Na stopnicah (183)
Zadnjič mi je znanec razlagal, kako se je podrobno pozanimal o konklave – in se lotil poučevati tudi mene. Težko bi rekel, da ga vera drugače kaj posebej zanima, in zato me je presenetilo, da je pa glede tega takšen “ekspert”. Ker nisem hotel gasiti njegove gorečnosti, sem mu prisluhnil – ne da bi me to kaj posebej zanimalo. A moj znanec ni edini, ki se kar naenkrat zanima za katolištvo. Kdo vse je šel na pogreb pokojnega papeža? Mediji so polni novic v zvezi s tem in javnost se kar naenkrat obilno ukvarja s procesom konklave in glavnimi kandidati za naslednjega papeža. Morda se kakšen katoličan ob tem počuti zmagovito, češ, pa le nismo tako nerelevantni in staromodni. Meni ni do proslavljanja – morda ima vseeno krščanstvo kakšno pomembnejšo vsebino kot pa svoje notranjepolitične procedure. Gotovo, ni vseeno, kdo bo naslednji papež. Ni vseeno, na kakšen način ga bomo dobili. A usoda in mesto Cerkve pač ni odločilno v papeževih rokah – ker biti kristjan pač pomeni, da veruješ, da je v Božjih. Kakorkoli nam je bil blagopokojni papež Frančišek lahko všeč in je od samega začetka delal tiste “prave” stvari, smo videli, kako nemočen je bil, da bi dosegel kakšne bolj ključne spremembe v Cerkvi. Morda jih bo njegov naslednik nadaljeval – morda podiral. Javnosti se seveda zdi ključno, kdo je papež in kako ga dobimo, saj katolištvo razume kot zgolj religijo. Kot nič presežnega. Kot močno zemeljsko silo, ki oblikuje našo človeško resničnost in jo je zato treba upoštevati, pa čeprav marsikdo nanjo gleda kot na “opij za ljudstvo”, tako ali drugače. Zato bi sedanje na novo porojeno zanimanje za “cerkvene zadeve” lahko okarakterizirali kot komajda kaj več kot politično. Zanima jih, kdo bo novi papež – ne ker bi jih zanimalo odrešenje, ampak ker ima papež politično moč in vpliv. Ker njegova beseda velja in utegne pomembno spodjedati absolutnost raznih vladarčkov in ideologij. Zato so se tudi vsi po vrsti gnetli na njegovem pogrebu – zelo podobno, kot se je cel kup ljudi, ki sem jih morda do tistega trenutka celo cenil, gnetlo na inavguraciji predsednika Trumpa. Gotovo se oseba papeža Frančiška ključno razlikuje od Trumpove – a okoli obeh je sluzasta reka adulatorjev, ki jih bolj malo briga za osebo, temveč bolj za to, da so pri koritu. In če se glede države s takšnim početjem do določene mere pač sprijaznimo (in morda premalo rezultatov kaznujemo na naslednjih volitvah), pa glede Cerkve ne moremo, da ne bi ugotovili, da je “korito” malo drugačne vrste. Da ima morda obliko križa.
