V spomin stricu Danilu Lisjaku, misijonarju

Na papežev dan pogreba smo izvedeli novico, da si umrl v prometni nesreči. Umrl si tam, kjer si si želel, v črni Afriki, ob Belem Nilu. To si mi večkrat povedal v zadnjih letih.

Svoje življenje si posvetil mladim. S svojo vzgojno, organizacijsko, gradbeniško žilico si lepšal svet otrok in mladih. Sirotam vojn in izbruha vulkana v Kongu si omogočil dom, hrano in izobrazbo. Spomnim se, ko si kazal slike petdesetih sirot, starih manj kot leto, v posteljicah sobe svojega misijona. Več sto jih je našlo dom v tem misijonu, ki si ga zgradil po svojih načrtih, z neomajno voljo, ob pomoči domačih dobrotnikov. Dnevno si omogočil prehrano več tisoč otrokom. Zanje je bil to edini obrok v dnevu. V tvojem misijonu so se mladi učili branja, pisanja in osnovnih poklicev šivilje, tesarja, ključavničarja.

Genocidna vojna v Ruandi, ko si bil skupaj z domačini zaprt v cerkvi, kjer so poklali ljudi, te ni omajala v veri. Vulkan, ki je izbruhnil in zalil dvomilijonsko mesto, je čudežno prizanesel tvojemu misijonu. Ostal je otoček med tokovi lave.

Moji spomini sežejo v čas, ko si me čuval. Pogosto si nas rad obiskal v času kosila in vedno pohvalil mamine jedi, ki so te spomnile na otroštvo. Meni in bratoma si rad namenil svoj čas in skromno darilce. Še danes se spomnim posebnih italijanskih lizik, ki so imele na sredini žvečilni gumi. Take si nam dal le ti. Spomnim se, ko sva z nonotom Adolfom Koglotom, upokojenim učiteljem, na prepustnico švercala ploščice za dom mladih na Pokljuki. Nono je točno vedel, kdaj bo kdo od nekdanjih učencev carinil na meji v Mirnu. Mene je naložil v avto, za kamuflažo, in sva vozila polne prtljažnike opreme za dom.

Spomnim se, ko si nas bratrance in sestrične peljal na Triglav. Povzročila sem ti malo sivih las, ko sem prehitro hodila in pol ure prej prispela na Planiko. Žal prenočišč ni bilo več, zato smo spali na klopeh v jedilnici.

Tvoja nova maša in praznovanje ob prejemu misijonskega križa ostaja živ spomin na množico ljudi in otrok, ko smo na Saksidu s sestričnami in sosedi pomagali pripravljati mize in zlagati pecivo. Občudovali smo kalone – zelene umetnije iz brinja v obliki zvonika in keliha – ter se čudili množici sorodnikov, ki jih je fotograf komaj ujel na sliko.

Vsak tvoj odhod in prihod iz Afrike smo obeležili s srečanjem pri noni na Saksidu. Najraje smo poslušali tvoje afriške dogodivščine: o opici, ki je prisedla v tvoj avto, o skrivanju po džungli, ko vojakom nisi hotel pokazati, pod katero palmo je zakopan denar. Gledali smo diapozitive, okušali banane, arašide in druge sadeže ter s tabo sanjali o lepotah črne Afrike. Opisoval si nam jo tako, da smo si vsi želeli s tabo tja. V Afriki si bil srečen, večkrat si povedal, da si se vrnil v čas svojega otroštva. Tam so bila kolesa glavno prevozno sredstvo, kot nekoč na Saksidu.

Otrok, ki si ga nosil v sebi, je najbolj prišel do izraza v dogodivščinah z mladimi. Ob nedeljah, na Gospodov dan, si naložil sirote na kamion, jih peljal na dričanje po pesku v bližnji kamnolom in na kopanje v jezero Kivu. Nam si s pripovedovanjem približal afriški svet in miselnost, omogočal širino in priložnost, da nam življenje tukaj ni bilo samoumevno.

Vsaka tri leta si prišel domov. Na remont, si rekel. To je pomenilo na preglede, zdravljenje ter po nove moči in darove. Takrat si na bratovi kmetiji rad “dal kakšno roko” pri obiranju grozdja in breskev. Spomnim se, kako si klical vse sestre, tudi mojo mamo, naj pridemo po mehke in črvive breskve, ki niso bile primerne za prodajo in jih je stric želel zavreči. “Otroci v Afriki so lačni,” smo slišali ob vsakem neprimernem ravnanju s hrano. Nekaj, kar je bilo nam samoumevno, tebi ni bilo, ker si poznal svet lakote, mi pa svet izobilja.

Nisi znal imeti kratkih maš. Kot v Afriki si izgubil občutek za čas, a ti nihče od vernikov ni zameril dolgih pridig z zgodbami iz Afrike. Vedno si poudaril, da v Afriki maše trajajo po tri ali štiri ure in so polne življenja, pesmi in plesa. Zate je obstajal le čas sončnega vzhoda in zahoda. Zato tudi tvoje zamude na kosila, večerje in celo na lete. Veš, ko zamujam, mi mama reče, da sem kot ti, kar si bom zdaj končno lahko štela v čast.

Vsakič, ko si se vrnil domov, si se v našem svetu težje znašel. Zadnjih nekaj let smo domači opažali tvojo stisko. Ujet si bil med dvema svetovoma, afriškim in našim. Nikjer miren, nikjer doma. Zdaj ne boš več. Želel si si umreti v Afriki in biti pokopan doma. Kako lepo, da se ti je to uresničilo.

Tvoja pogrebna maša za nono Viktorijo Lisjak bo zame za vedno ostala zgled slovesa od življenja. Iz žalovanja si ustvaril praznovanje njenega življenja. Naj bo takšno tudi tvoje slovo, praznovanje tvojega življenja za to, da si omogočil na tisoče mladim srečnejše otroštvo in izobrazbo. Tudi meni.

Kolegica in prijateljica sta mi ob tvoji smrti rekli, da imam zdaj angela, ki me čuva, ker sem svoje življenje posvetila vzgoji in izobraževanju mladih, kot ti. Zapustil si mi izjemno dediščino – misijonskega pionirja, ki je odpiral nove postojanke ob različnih naravnih in vojnih nesrečah, ter velikega, neulovljivega misleca, ki je svoje poglede rad delil v osebnih pogovorih in v člankih (Misijonsko središče). Kako lepo bi bilo, da bi to slišal, ko si bil še živ. Vem, kaj bi ti pomenilo.