V Robidišču, najzahodnejši slovenski vasi

Peš po najzahodnejšem delu Slovenije (10)

Tista ozka stezica se je vijugajoče vzpenjala in sem pa tja sem malo požvižgal, da ne bi presenetil kakšnega štirinožnega ščetinastega domačina. Hodil sem hitro in že dobro uro po startu v Logjeh sem precej višinskih metrov nad Nadižo iz gozda spet stopil na asfalt in po njem nadaljeval še nekaj minut do najzahodnejše slovenske vasi – Robidišča.

Če sem dvignil pogled, se mi je ponujala prav kičasta slika – modro nebo, na njem pa beli oblaki v takih oblikah, kot bi jih naslikal Dali. Na robu travnika ob cesti, tam, kjer je na nasprotni strani prehajal v gozd, sem zagledal tri srne. Seveda so me tudi one opazile. Nehale so se pasti in nekaj sekund pozorno spremljale moj mimohod, potem pa so preventivno vendarle odskakljale v gozdičevje, “ker pri ljudeh nikoli ne veš, kaj se jim plete po glavi in jim ne gre zaupati”.

In potem sem zakorakal mimo kapelice ob vstopu v vas in mimo prvih hiš. Ker sem imel Robidišče od zadnjega obiska pred več kot desetimi leti v spominu kot čudovito vasico prikupnih kamnitih hiš, značilnih za to območje, kakršne stojijo tudi v Breginju, Logjeh in še kje v Breginjskem kotu, me je zanimalo, koliko se je v tem času spremenilo oziroma koliko nekdanjega šarma in pristnosti je ohranilo. Predvsem pa, kako izgleda gorskokolesarski center, ki ga je v kraju uredil Miha Šalehar, znan slovenski radijski novinar, kolumnist in avtor nekaj knjižnih uspešnic, ki sem jih z guštom prebral in jih toplo priporočam.

Vojko mi je minuli večer povedal, da se je Šalehar zaradi sporov z nekaterimi domačini, o čemer so pred časom poročali tudi mediji, umaknil in ga v Robidišču ni več. Hišo, v kateri je uredil prenočišča, naj bi nameraval prodati. Nisem vedel, da se imenuje Mad Mountain (Nora gora), kot je pisalo na bajti s hišno številko Robidišče 2, kjer sem se ustavil, saj je bila zaprta, klop ob mizi pod nadstreškom pred vhodom vanjo pa prikladna za pavzo.

No, prej sem naredil še en turistični sprehod po naselju in pritisnil nekaj fotografij. Dva ali trije domačini so bili že pokonci in zunaj, zaposleni vsak s svojim jutranjim opravilom. En zelo očiten turist je brkljal po telefonu pred bajto, v kateri je očitno prespal, kaj drugega pa se v naselju, na oko čudovitem zaradi svoje preprostosti, ni premikalo. Bistvenih drugačnosti v zunanji podobi naselja v primerjavi z zadnjim obiskom nisem zaznal, kar se mi je zdelo v redu.

Po krajšem sprehodu sem se pri Nori gori sezul, spil nekaj konkretnih požirkov vode, pa en gel in eno energijsko tablico sem vrgel vase, ob tem pa pozorno opazoval hišo, njeno zunanjo opremo, teraso, večji travnik s prostorom za kampiranje in druženje, kjer so še vedno počivali leseno-platneni ležalniki.

“Lepo je moralo biti tu, ob večerih, ko so se predstavniki MTB plemena po odpeljanih trailih (stezah) v bližini podružili,” sem pomislil in žal mi je bilo za Šaleharja, ki je, vsaj glede na način pisanja, saj ga osebno ne poznam, tip na mestu, da se mu je pri projektu, v katerega je vložil toliko časa in denarja in energije, zalomilo. Da je prišlo zaradi vse večjega števila obiskovalcev, ki so gorskokolesarili po okoliških vzpetinah oziroma se po njih spuščali, do sporov z nekaterimi lokalci, kolikor vem, pa prav veliko o tem ne vem. Škoda. Če je imela pri vsem skupaj prste vmes pregovorna slovenska zavist, ker mu je posel kar nekaj časa dobro laufal, potem je pa vse skupaj še toliko bolj žalostno.

Po krajši pavzici je bilo treba nekaj sto metrov nazaj po že prehojeni poti, saj bi z nadaljevanjem hoje skozi vas in naprej kmalu prečkal mejo in stopil na italijanska tla. Cesta se je potem prevesila v dolino in začel sem se spuščati. Kar nekaj časa spet po asfaltu oziroma ob robu ceste, če je bil gruščnati obcestni pas dovolj širok, potem pa spet v gozd in po enoslednici strmo navzdol čez območje mogočnih skal in misterizonih, z mahom poraslih kamnitih zidov, ki so bili nedvomno delo človeških rok, od njihovega nastanka pa je preteklo že veliko časa in Nadiže, ki sem se ji spet bližal.

Odgovora na vprašanje, čemu bi lahko služili tisti zidovi tam, sredi gozda, ki včasih morda ni bil gozd, saj prav debelih drevesnih debel naokrog ni bilo, nisem našel, pa nič zato, kakšno vprašanje mora ostati tudi neodgovorljivo, zavito v tančico skrivnosti. Na asfalt sem znova stopil blizu Napoleonovega mosta čez Nadižo. Kamniti lepotec je bil zgrajen leta 1812 za potrebe Napoleonovih čet, ki so iz Benečije prodirale proti današnji avstrijski Koroški. Pod njim je velik in zelo mikaven, do pet metrov globok tolmun, ki v poletnih mesecih privabi številne kopalce.

Slika 1: Med bližanjem Robidišču je bilo nebo nad mano že kičasto od lepote.

Slika 2: Najzahodnejša slovenska vas je ohranila pristnost.

Slika 3: Prostor pred vhodom v Šaleharjevo zaprto “Noro goro” sem izkoristil za počitek pred nadaljevanjem poti.

Slika 4: Spust skozi divjino nazaj k Nadiži.