V Kulturnem domu GO! 2025 in Chemnitz 2025

Natanko mesec dni pred začetkom Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici in Gorici ter deset dni pred odprtjem v Chemnitzu, ki si je naziv prav tako prislužil za leto 2025, je v Kulturnem domu v Gorici potekalo najbrž zadnje pripravljalno srečanje, med katerim so prisotni prisluhnili že večkrat omenjenim projektom, pobudam ter sporočilom miru in sodelovanja, ki jih EPK želi dati krajevnemu in širšemu občinstvu. Okroglo mizo, ki jo je vodil predsednik Claudio Cressati, sooblikovali pa odbodnica Patrizia Artico, župan Samo Turel in direktorica Mija Lorbek, je tokrat priredila Evropeistična akademija FJk.

Projekt treh arhivov

Prva zanimivost srečanja je bila prisotnost treh direktorjev arhivov iz Gorice, Nove Gorice in Chemnitza, ki ob priložnosti sočasne EKP snujejo prav poseben projekt. Paolo Cecconi iz Chemnitza, Marco Plesnicar iz Gorice in Tanja Martelanc iz Nove Gorice pripravljajo izbor arhivskih dokumentov, prek katerih želijo predstaviti življenje na Goriškem in Chemniškem od leta 1945 do leta 1950. Meja je v tistem obdobju zaznamovala tako naše kraje kot mesto, ki stoji ob takratni meji med Vzhodno in Zahodno Nemčijo.

Kot je na srečanju povedal Plesnicar, je obdobje med “vročo” in hladno vojno za Gorico pomenilo “razdor večletne enotnosti”, za Novo Gorico “rojstvo in razvoj novega mesta”, za Chemnitz pa “rekonstrukcijo in ponovni zagon v povsem novih okoliščinah”. V vseh treh krajih so takrat prevladale težke konfliktne okoliščine: Chemnitz je zaznamovala najprej okupacija Sovjetske zveze, potem pa prevlada Nemške demokratične republike, v Novi Gorici je zavladala komunistična stranka, Gorica pa se je znašla v okoliščinah težke demokratične obnove.

Namen projekta je vrednotenje zgodovine obeh območij, obenem pa želijo soorganizatorji pokazati pomen in lepote arhivističnega dela. “Dokument ni tako privlačen kot umetnina, je pa zelo zgovorna kulturna dobrina, ker je delček naše zgodovine in je unikaten. Če izgubimo arhivistični dokument, izgubimo delček mozaika, ki ne bo več enak prejšnjemu.” To je mnenje direktorja goriškega arhiva, ki je priznal, da je bil projekt na začetku zelo ambiciozen, saj je tako delo zelo zahtevno. Do rezultata so prišli le zaradi vztrajnosti vseh soudeleženih.

Razstava, ki bo zgodovinsko obdobje in ideologije predstavila iz zornega kota takrat nastalih dokumentov, bo v naših krajih postavljena v prostorih Smart Space Fundacije Goriške hranilnice. Kot je napovedal Paolo Cecconi, pa naj bi v Chemnizu konec novembra priredili festival, na katerem bodo predstavili tudi številne raziskave iz omenjenega projekta.

Pasivna dvojezičnost?

Prav tako je bil zanimiv drugi del srečanja, ko je moderator dal besedo prisotnim v dvorani in se je razvila vneta debata na temo jezika. Leonardo Colletta, član krožka Arci Gong, je predstavnikom ustanov, ki so v uvodnem delu med drugim omenjali skupni brezmejni prostor in čezmejno sodelovanje, postavil nekoliko izzivalno vprašanje v zvezi z učenjem slovenskega jezika v italijanskih šolah in obratno. V odgovor je prejel dolg seznam pobud, ki so se ali se še bodo odvijali med krajevnimi šolami, društvi in ustanovami. Ni pa bilo govora o sistematični in dolgoročni rešitvi v smeri pasivne dvojezičnosti, o kateri se je tik po najavi EKP veliko govorilo.

Sledili so številni posegi prisotnih, ki so podali svoje izkušnje: Goričan, ki se slovenščine uči na tečajih Univerze za tretje življenjsko obdobje; italijansko govoreč družinski oče, ki je zadovoljen, da je otroka poslal na slovensko šolo v Italijo tudi zaradi stikov, ki jih ima s sosednjimi šolami v Sloveniji; starejša občanka, ki je v mladih letih živela v družini, kjer se je italijanski jezik stalno prepletal s slovensko in nemško govorico.

Oglasili pa sta se tudi profesorici, ki poučujeta na prvostopenjski srednji šoli Ascoli v Gorici in že vrsto let s kolegi spodbujata učenje slovenskega jezika. Povedali sta, da se je šola prej posluževala prispevka za manjšinske jezike, ki ga danes ministrstvo ne razpisuje več. Motivirano učno osebje, ki verjame v pomen poznavanja vsaj osnov slovenskega jezika, je začasno rešitev dobilo s sklenitvijo sodelovanje z goriškim licejem Gregorčič-Trubar. V preteklem šolskem letu so dijaki zastonj poučevali mlajše in tako zbirali tudi “delovne izkušnje”. Čeprav so bili učenci in dijaki zadovoljni s pobudo, se profesorici zavedata, da projektni pristop ne zadostuje, potrebna je sistematična rešitev, da bo lahko poučevanje redno na vseh šolah. Zato so na srečanju prosile za pomoč prisotne politične predstavnike in ustanove.