V Gorici razstava likovnih del Luigija Castellanija in pogovor o umetnosti, ki postane temelj skupnosti

Luigi (Gigi) Castellani, vsestranski umetnik iz Krmina, je svojo ustvarjalnost posvetil slikanju in raziskovanju barv. Rodil se je leta 1908 na Dunaju, celotno življenje pa je preživel v objemu Krmina, kjer je leta 1995 sklenil svojo življenjsko pot. Castellanijeva umetnost je znana po ekspresivnosti in subtilni uporabi barv. Pogosto je upodabljal človeške figure, zlasti ženske, ki izžarevajo nežnost in introspektivnost. V svoji bogati karieri je razstavljal tako doma kot v tujini, sodeloval pa je tudi na prestižnih dogodkih, kot sta Beneški bienale in Umetnostni kvadrienale v Rimu. Njegova dela so ohranjena v mnogih zasebnih zbirkah.

Zaradi svoje življenjske energije, prijaznosti in skromnosti je bil umetnik zelo priljubljen med ljudmi. Popolnoma se je vživel v krajevno skupnost. V njegovih delih se prepletajo ekspresionistično raziskovane figure, kot rečeno, zlasti ženske, ter idealizirane pokrajine, ki odražajo umetnikov pogled na domače okolje. Castellani je bil mojster, ki je, čeprav ni bil široko znan v mednarodnih umetniških krogih, s svojo globoko človečnostjo pustil neizbrisen pečat v umetniški skupnosti Furlanije – Julijske krajine.

Trideset let po njegovi smrti so v Kulturnem domu v Gorici odprli razstavo, ki se osredotoča na sakralno umetnost, manj znan vidik umetnikove ustvarjalnosti. V torek, 15. aprila, so o Castellanijevih delih in njegovi družbeni zavzetosti spregovorili g. Alberto De Nadai, g. Nicola Ban, Cristina Feresin in Barbara Sturmar. Ravnatelj Kulturnega doma Igor Komel in goriški odbornik Fabrizio Oreti sta poskrbela za uvodni pozdrav, Andrea Bellavite pa je povezoval večer, ki ga je obogatilo tudi branje poezij.

Na razstavi si lahko do konca meseca aprila obiskovalci pogledajo slike velikih dimenzij, ki jih je umetnik ustvaril med letoma 1971 in 1975 za župnijo sv. Ane, predvsem kot ozadje za cerkvene jaslice. Mojster iz Krmina je bil namreč zelo vključen v krščansko skupnost rajona Sv. Ane, predvsem pa prijatelj Don Alberta De Nadaia, ki je v Kulturnem domu imel glavno besedo.

G. Alberto De Nadai je svoje življenje posvetil izključenim, psihičnim bolnikom, zapornikom, odvisnikom. Na Goriškem, predvsem med pripadniki župnijske skupnosti iz rajona Sv. Ane, je postal stvaren simbol solidarnosti. To skupnost je g. De Nadai ustanovil in vodil do svojega odhoda leta 1976, ko ga je tedanji škof premestil. O letih, ki jih je preživel v rajonu, je povedal marsikaj. Dejal je, da je hodil med ljudi, po hišah in zaradi tega sploh ni potreboval telefona. Delal je za skupnost, organiziral zborovanja, mlade in otroke je nagovarjal na srečanjih in delavnicah, prizadeval si je za izgradnjo cerkve. Po odhodu se je še bolj posvetil najšibkejšim članom družbe, ustanovil je skupnost Arcobaleno, istoimensko socialno zadrugo in skupnost La tempesta, kjer je marsikomu pomagal do zaposlitve in ponovne vključitve v družbo. Ustvaril je varna zatočišča za vse, ki so v življenju utrpeli marsikaj hudega. G. De Nadai je s svojim delom marsikomu pomagal v najtemnejših trenutkih življenja, njegovo življenjsko pot pa je s svojo umetnostjo in nežnostjo likov osvetlil tudi Gigi Castellani, ki je imel močan občutek za družbeno odgovornost in bil pozoren do socialnih sprememb predvsem po letu 1968.

O nastanku razstave je na odprtju spregovorila Barbara Sturmar. Zamisel, da bi zbrali in razstavili sakralna dela Castellanija, se je porodila že januarja lani v sodelovanju z umetnikovim vnukom, ki je želel, da njegovo delo ne bi padlo v pozabo. Razstava je nastala v okviru projekta GO! 2025 v soorganizaciji župnije sv. Ane in Kulturnega doma, pod pokroviteljstvom nadškofije Gorica, Občine Gorica, Občine Krmin in Dežele FJK ter v sodelovanju s kulturno zadrugo Maja iz Gorice. O razstavljenih delih, med katerimi sta tudi dve reprodukciji žal izgubljenih slik, je spregovorila umetnostna zgodovinarka Cristina Feresin. Poleg tradicionalnih sakralnih del, kot sta Marija z otrokom iz leta 1941 in oltarna slika Presvetega Srca iz petdesetih let, obe hranjeni v krminski stolnici, sakralna dela na tej razstavi razvijajo zamisel o “umetnosti v službi skupnosti oz. umetnosti, ki ustvarja skupnost”, začenši z Vstajenjem iz leta 1972. Umetnik izbira malo barv: črno uporablja za ozadje, rjavo, zemeljsko barvo in belo barvo za vrsto figur, ki so nakazane s hitro in prekinjeno potezo čopiča. Zgradba slike ne sodi v tipične kanone sakralne umetnosti, Kristus, ki je vstal od mrtvih, osvetljuje celotno slikovno površino.

G. Nicola Ban, današnji župnik pri Sv. Ani, je bil hvaležen, da je lahko množično občinstvo prisluhnilo zgodbam o nastanku rajona in župnijske skupnosti – “Ustvarjati skupnost je pomembna naloga s krščanskega vidika, skupnost potrebujemo. Premagati moramo težnje individualizma, ki skuša razkrojiti oblike civilnega sobivanja. Mislimo kot ‘mi’ in ne kot ‘jaz’ – o sebi moramo razmišljati kot o bitjih v odnosu z drugimi.” “Naj goriška skupnost ne pozabi na lastne umetnike, še posebno ne v letu 2025!” je dejal ravnatelj Kulturnega doma Igor Komel, ki je prepričan, da v letu, ki je posvečeno kulturi, nikakor ne smemo spregledati tistih ljudi, umetnikov, ki so pustili neizbrisno sled v zgodovini brezmejne skupnosti.