“V enotnem duhu je marsikaj sila preprosto”
Letošnje poletje je koledar krščanskih praznikov ali bolje praznovanj popestrila 50-letnica Cerkve sprave v Taizeju, ki jo je leta 1962 v tej francoski vasici ustanovil brat Roger. Pred njo je že 22 let delovala Taize' skupnost, v katero se letno odpravlja tudi veliko slovenske mladine. O svoji izkušnji smo povprašali mlado slovenistko in hribolazko Polono Puc iz Vipave.
Najprej predstaviva ekumensko samostansko skupnost Taize' tistim, ki je še ne poznajo. Ustanovil jo je švicarski brat Roger Schutz leta 1940 v vzhodni Franciji.
Ustanovitelj taizejske skupnosti je brat Roger, sin protestantskega pastorja, ki je skozi študij teologije iskal pot do Boga. Zgled v darovanju sebe najbolj potrebnim in v prizadevanju za spravo med kristjani mu je bila njegova babica, ki je med vojno pomagala potrebnim beguncem. Najbolj jo je bolelo, da so se med sabo pobijali prav kristjani, ki so prvi poklicani k miru. Leta 1940 se je zato preselil v Francijo, v vasici blizu Clunyja je našel hišo in začel uresničevati idejo o občestvu v solidarnosti in spravi. Tu je sprva skrival politične begunce, veliko molil in premišljeval. Prvi bratje so meniške zaobljube napravili leta 1949, število bratov od takrat narašča, danes jih je v Taizeju okoli 100 iz več kot 25 držav, protestantov in katolikov. Od konca 50. let so v Taize' v večjem številu začeli prihajati tudi mladi, ki jih je navduševalo skromno življenje v skupnosti, molitev za spravo in mir med kristjani. Tako nas prepričuje še danes.
Katere so njene temeljne značilnosti? Veliko se ukvarja z mladimi, z duhovnostjo na podlagi antičnih samostanskih vzorov, s humanitarno zavestjo in pomočjo.
Bistvo Taizeja poosebljajo brat Roger, njegova dejanja in njegova miselnost, ki jih po njegovi smrti leta 2005 nadaljujejo bratje z Aloisom na čelu. Skromno življenje v skupnosti, zelo preprosto, a vendar bogato. Ekumenski duh, solidarnost, zaupanje in sprava med kristjani so glavni poudarki sporočila taizejskih bratov in množice mladih, ki se z navdušenjem vračajo k temu izviru vere.
Taize' je v teh desetletjih postalo svetovno stičišče katoliške mladine. Kdaj potekajo obiski in kakšno je njihovo vzdušje?
Taize' nikoli ne zapira svojih vrat. Tedenska medcelinska srečanja potekajo vse leto. Najbolj so obiskana poleti, ko se na taizejskem griču zbere vsak teden od 3 do 6 tisoč ljudi, predvsem mladih. V ostalih obdobjih leta je udeležencev med 500 in 1000. Vzdušje med mladimi je sproščeno in barvito, kot je slikovita burgundska pokrajina s sončnicami in prostranimi polji. Vsak prinese v Taize' svojo zgodbo: tu srečaš vedno nasmejane in razigrane Afričane, preudarne in razmišljujoče Skandinavce, Evropejcem širijo obzorja poznanstva z mladimi drugih celin. Vsem pa je skupno iskanje enotnosti, solidarnosti in sprave po vzoru taizsejskih bratov in krščanstva.
Polona, povej, prosim, nekaj o tipičnem taizejskem vsakdanu in aktivnostih.
Življenje v Taizeju je kljub množicam zelo umirjeno, preprosto, skromno. Zdi se kar težko verjetno, da na tako majhnem prostoru skupaj biva toliko različnih ljudi iz kulturno in gospodarsko raznobarvnih delov sveta. Pa vendar: taizejski sistem v duhu preprostega življenja deluje. Spominjam se svojega prvega prihoda v Taize' in kopice praktičnih vrašanj: kako je mogoče nahraniti tisočglavo množico na tako majhnem prostoru in v tako kratkem času? Kmalu ugotoviš, da je v enotnem duhu to sila preprosto.
Program je zastavljen tedensko, od nedelje do nedelje. Dan se začne z jutranjo molitvijo, ki je sestavljena iz taizejskih spevov, svetopisemskih odlomkov in tišine, sledi ji skromen zajtrk. Dopoldne se nadaljuje po starostno ločenih skupinah z razlago svetopisemskega odlomka, ki jo pripravi eden izmed bratov. Sledita pogovor in razprava v narodnostno mešanih malih skupinah (do 10 zbranih), ki s svojim mnenjem dejavno sodelujejo, predvsem pa poslušajo drug drugega in sprejmejo njegovo drugačnost. Malo pred 12.30 se življenje v Taizeju zopet ustavi pri skupni molitvi. Sledijo kosilo, pevska vaja, različne zanimive delavnice in predavanja o aktualnih temah mladih v svetu. Po večerji ob 19. uri so večerna molitev, prijetno druženje, navezovanje stikov in sproščeni pogovori, ki se nadaljujejo v Oyaku, majhnem baru s prostorom za skupno druženje. Potrebno je poudariti, da vsa dela, od kuhanja, pomivanja posode, deljenja hrane, čiščenja sanitarij do priprave in urejanja cerkve … prostovoljno opravljajo mladi.
Kako si ti spoznala Taize', zakaj in s kom si se odločila za obisk? Si se vrnila s pozitivnimi občutki in, če je tako, nam jih lahko poskušaš ubesediti?
Moje prvo srečanje s Taizejem je bilo preko evropskih srečanj zaupanja in sprave, ki jih taizejski bratje organizirajo v evropskih prestolnicah za novo leto. Takrat se je nekaj mojih prijateljev namenilo v Varšavo in z veseljem sem se jim pridružila. Spočetka se mi je ideja o trikratni molitvi vsak dan zdela skoraj nemogoča, a ko sem v novoletnem zimskem vzdušju začutila enost zbranih, tako različnih in drugačnih med sabo, z vseh koncev Evrope, v skupni pesmi, meditaciji in predvsem tišini … ja, bila sem navdušena nad mirom, ki me je prevzel. Stari in izkušeni “Taizejci”, če jim lahko tako rečem, se mojemu pozitivnemu odzivu seveda niso čudili in so me takoj povabili, skoraj ukazali so mi, da se moram nujno odpraviti v tisti pravi Taize', v Francijo. In res: poleti sem obiskala to malo simpatično vasico in našla sem potrditev njihovih besed. V šali rečeno, zdaj sem sama med tistimi starimi in izkušenimi “Taizejci”, ki se vedno znova odpravljajo v to malo, a bogato oazo in navdušujejo nove ljudi.
Zakaj in komu predlagaš obisk Taizeja?
Taize' sprejme vsakogar. Tu srečamo mlade družine z otroki, pa starejše pare, ki hodijo sem že 40 let. Seveda je tu največ mladih, globokovernih in trdnoverujočih. Taize' pa je pravi kraj tudi za mlade iskalce, raziskovalce vere in skupnih vrednot, odprte za mnenje bližnjega. Tu se različnosti povezujejo v eno.
V Sloveniji prireja obiske društvo Slovenske katoliške mladine (SKAM). Ali spremljaš njihovo delovanje oz. ali se udeležuješ kakih drugih katoliških srečanj, npr. duhovnih vaj, Stične mladih, evropskih dnevov mladih, raznih tečajev?
V Taize' se lahko odpravimo z avtom, kolesom, vlakom, nekateri poromajo celo peš. Kot si dejal, iz Slovenije avtobusni prevoz v Francijo in na evropska srečanja pripravlja SKAM. Njihovo organizacijo lahko samo pohvalim. Kot članica društva spremljam tudi njihove ostale dejavnosti, vendar se jih redno ne udeležujem. Letos za novo leto romajo na evropsko srečanje zaupanja in sprave v Rim – več informacij najdete na njihovi spletni strani. Vabljeni.
Kako sama doživljaš in živiš katoliško vero? Je duhovnost zate predvsem intimna molitev, nedeljska dolžnost, vrednotni smerokaz, opora za boljše življenje v družbi, pot do sreče?
Živim v okolju Vipavske doline, kjer nas je večina gotovo vzgojenih v katoliškem duhu. Vera je zame dar, za katerega se v naši družini trudimo, da bi bil zgledno negovan. Verjamem, da je vsak človek duhovno bitje, ki nosi v sebi vero v nekaj, zdi se mi pa, da je prav krščanstvo posamezniku Zahoda najbližje, ga najbolj izpolnjuje in dopolnjuje.
JŠ
