Uspešno gostovanje in zasluženo 3. mesto
Mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice je ob koncu lanske sezone dobil povabilo na 48. Mokranjčeve dneve, v katere spada tudi pevsko tekmovanje. Prireditev z dolgo tradicijo poteka sredi septembra v mestu Negotin, ki je rojstni kraj srbskega skladatelja in dirigenta Stevana Stojanovića Mokranjca (1856-1914). V tem času se v mestu vrstijo dramske, literarne in glasbene prireditve ter odprtja razstav. Kljub marsikateri zagati zaradi različnih obveznosti pevk in pevcev smo se odločili, da se tekmovanja udeležimo. Iz Gorice smo se na pot odpravili v noči na 12. september. Da bi se dobro ogreli pred tekmovalnim nastopom, smo se že prvi dan v Zaječarju na krajšem koncertu, ki so ga organizirali člani Slovenske kulturne skupnosti Timoške krajine “IVAN CANKAR”, predstavili Slovencem, živečim v Srbiji. Mladi domačini so nas najprej počastili z recitacijo v slovenščini in s prisrčnim izvajanjem skladb kantavtorja Adija Smolarja. Tudi naš nastop je bil nekaj posebnega, saj smo se predstavili še nekoliko drugače kot navadno. Predstavili smo se najprej s slovensko besedo, kot predstavniki Zveze slovenske katoliške prosvete smo zaokrožili naše več kot 60-letno delovanje. Poleg nastopa mešanega zbora, v katerem smo postregli s priredbami slovenskih ljudskih pesmi, se je z dvema skladbama prvič samostojno predstavil moški del zbora Lojze Bratuž, ki je bil zelo toplo sprejet. Petek, 13. septembra, je bil poseben dan. Negotin nas je pričakal v soncu. Utrip mesteca Negotin in njegovih znamenitosti smo okusili v kratkem dopoldanskem sprehodu. Kot se za pevce spodobi, smo z Rahmaninovo Bogorodjice Djevo “preverjali” tudi akustiko osrednje mestne serkve Svete Trojice. Svojevrstno doživetje je prepevati skladbe iz pravoslavne liturgije med krasnimi ikonami. Da mesto živi s festivalom, smo spoznavali na vsakem koraku. Na osrednjem trgu, po ulicah in pred Mokranjčevo rojstno hišo so se iz zvočnikov vrstili Mokranjčevi rukoveti (venčki ljudskih pesmi vseh južnoslovanskih narodov). Teh je petnajst in veljajo za najbolj znana Mokranjčeva dela. Priprava na to tekmovanje je bila svojevrsten izziv tudi zato, ker smo se kot “tujci” predstavili z njihovo “domačo” glasbo. Obvezna skladba za tekmovanje je bila namreč prav Mokranjčeva VI. rukovet. Druga obvezna pesem pa je vedno IX. rukovet, ki je himna festivala. Akustična vaja v tekmovalni dvorani, vaja v glasbeni šoli, kjer je na nas zamišljeno zrl potret glavnega “krivca” za ta festival, potem pa kosilo ter kratek počitek. Čas je brzel mimo nas in že smo morali na skupno vajo ter oditi na prizorišče odprtja – k Mokranjčevi rojstni hiši. Fanfare, dvig festivalske zastave, polaganje vencev ter pozdravne besede organizatorjev festivala ter predstavnice države, predvsem pa slavnostni govor književnika in prevajalca Adama Puslojića, častnega meščana mesta Negotin, ki je z izbrano besedo orisal življenje, delo in pomen velikega glasbenika ter njegov povezovalni duh med zahodnim in vzhodnim svetom preko glasbe, so stopnjevali slovesno vzdušje pred skupnim nastopom združenih zborov. To so bili letos dva zbora iz Srbije, po eden iz Republike Srbske, Makedonije in Italije, za to slovesnost pa se gostujočim zborom pridružijo še pevke in pevci treh krajevnih pevskih zborov. Mogočna skladba, ki opeva domačina, hajduka Veljka, junaka, ki je rešil Negotin ter pokrajino pred Turki in je pokopan ob najstarejši negotinski cerkvi, je odzvenela in s tem je bil festival uradno odprt. Svoje misli smo morali hitro zbrati. Začel se je tekmovalni del. Ker nas je v žrebu vrstnega reda tekmovanja doletela številka 1, smo se morali kar podvizati v negotinski Dom kulture in se pripraviti na tekmovalni nastop. Pod vodstvom Bogdana Kralja smo predstavili raznolik program. Poleg obvezne pesmi smo številnim gledalcem in žiriji predstavili del sakralnega (Rahmaninov, Quaggiato) in ljudskega (Lo Nigor, Prus) repertoarja. Nastop, ki ga je občinstvo toplo sprejelo, nam je prinesel 3. mesto. Zmago si je prislužil mešani zbor iz Prijedora, za njim pa se je uvrstil mešani zbor iz Skopja. S tem pa se naši nastopi niso končali: naslednji večer smo se popeljali v Kladovo, mesto ob Donavi, in tam pripravili celovečerni koncert za Slovence. Pozoren sprejem publike nam je kljub utrujenosti dal veliko energije, da smo se s pesmijo in besedo še enkrat dostojno predstavili v mešani in moški zasedbi. Podarili smo jim slovensko ljudsko, pa tudi italijansko in rusko pesem. Zadnji večer smo še dolgo preživeli ob petju in druženju. V natrpanem urniku smo seveda našli čas tudi za oglede znamenitosti: rimske Felix Romuliane pri Zaječarju, Rajačkih pivnic, gostoljubne vasice, kjer smo ob spremstvu domačinov okušali in poslušali Srbijo in njeno bogato izročilo. Pridružil se nam je tudi Adam Puslojić in nam kot živa enciklopedija povedal marsikaj o zgodovini tistih krajev, ljudi ter o kulturnih povezavah Slovencev in Srbov. Zadnji dan pa smo se naužili še lepot Donave ter se mimo Đerdapa in Lepenskega vira, kjer je najdišče pračloveka, odpeljali proti domu. Bogati dnevi so v nas pustili dragocene vtise in lepo izkušnjo medsebojne obogatitve z narodom, s katerim delimo marsikaj skupnega.
Alenka Hvalica
