Umetnost in kultura gradita brezmejno prihodnost, ki bi jo vsi radi doživeli

Osrednja proslava Slovencev v Italiji ob slovenskem kulturnem prazniku

Osrednja proslava Slovencev v Italiji je letos nosila močno sporočilo o povezovanju, brezmejnosti in vlogi mladih pri oblikovanju skupne prihodnosti. Naslov kulturnega dogodka, ki je bil na sporedu v nedeljo, 16. februarja, v goriškem Kulturnem domu, je bil Mestoma. Samostalnik “mestoma” pomeni, da je bila proslava posvečena dvema mestoma, Gorici in Novi Gorici, prislov “mestoma” pomeni “tu in tam” ter predstavlja vidne in nevidne zidove, ki nas ločujejo, dva naroda, dve kulturi. Izjemen godovinski trenutek, leto, v katerem sta obmejni mesti postali prva čezmejna evropska prestolnica kulture, so mladi ustvarjalci želeli obeležiti s posebnim praznikom. Njihov cilj je bil postaviti temelje za složno sodelovanje ob zavedanju, da predstavlja slovenska skupnost v Italiji vezni člen, ki spodbuja še večje medsebojno spoznavanje in kulturni dialog.

V nasprotju z velikopoteznim, bleščečim slavnostnim odprtjem Evropske prestolnice kulture 2025, ki je zaživela 8. februarja v eksploziji barv, svetlobnih efektov, glasbenih ritmov in ognjemetov, se je nedeljska slovesnost zavestno odpovedala vizualnemu blišču in spektakularnim elementom, osredotočila se je na intimnost, eleganco in prefinjen umetniški izraz. Kulturni program je bil letos zaupan Zvezi slovenske katoliške prosvete, režija pa Jasmin Kovic, ki je oder zasnovala v minimalistični estetiki, na njem so prevladovale zgolj črna, bela in siva barva – v odsotnosti živahnih barv je oder postal prostor igre svetlobe in senc. Prozorna in obenem “železna” zavesa je ustvarila močno vizualno podobo ter omogočila globlje doživljanje vsebine. Za projekcije je poskrbela Sybil Calligaris, avtorsko glasbo je prispeval Aleksander Ipavec. V ospredju je bil človeški glas. Skozi premišljen preplet besede, glasbe in giba so igralci, pevci in glasbeniki soustvarili čezmejno zgodbo, poudarili pomen odprtosti, sodelovanja in kulturnega dialoga, ki presega meje in povezuje generacije.

V odrskem prostoru so se zvrstili poezija Darinke Kozinc, Katarine Gomboc Čeh, Edvarda Kocbeka, Davida Bandlja in drugih slovenskih pesnikov, avtorska besedila Jerneja Ščeka, Danijela Devetaka, Alexa Kame Devetaka in Igorja Devetaka, glasbeni in gledališki nastopi, ki so skozi subtilne in premišljene umetniške geste nagovarjali občinstvo. Program je izpostavil skupne vrednote naše skupnosti ter njeno vpetost v širši evropski prostor, hkrati pa opozoril na pomen ohranjanja jezika, kulture in identitete v sodobnem svetu. Pomemben del večera so bili tudi videoposnetki in izjave mladih, ki so delili svoja razmišljanja o vlogi meje, kulture, jezika in skupnosti. Pod te so se podpisali Nejka Berce Čeligoj, Giulia Ciarrocchi, Petra Ciglic, Alessandro Jr. Frandolic, Miha Kovic, Ivana Marusi, Jakob Murovec, Leon Pintar, Neža Podbersič, Michele Rossi, Urška Terpin, Blaž Terpin, Kristina Turk, Matej Turk in Rene Turk. Pripoved so izoblikovali tudi videointervjuji z znanimi obrazi EPK, Nedo Rusjan Bric, Vesno Humar in Patrizio Artico, ki so osvetlile zakulisje velikega evropskega projekta ter njegovo povezavo s slovensko manjšino v Italiji. Igralci Tadej Lukman, Marta Donnini, Marco Fior in Emil Sabadini so suvereno napolnili odrski prostor, za izvirno koreografijo pa sta poskrbela plesalca Mara Capiello in Alex Devetak. Večer sta povezovala Ema Terpin in Marco Fior, glasbeni okvir sta ustvarila Lara Fortunat in Aleksander Ipavec, nastopil pa je tudi združeni čezmejni mladinski pevski zbor, ki so ga sestavljali MeMlPZ Emil Komel, Mladinska vokalna skupina Emil Komel, MlPZ Emil Komel in MePZ Šempeter Vrtojba, ki je pesem Življenje je lepo Tomaža Domicelja zapel samostojno pod vodstvom Mojce Podbersič.

Proslava je potekala pod visokim pokroviteljstvom predsednikov Nataše Pirc Musar in Sergia Mattarelle: predsednico RS je zastopal soprog Aleš Musar, italijanskega predsednika pa veleposlanik Giuseppe Cavagna. Prisotni so bili tudi državna sekretarka Vesna Humar in senatorka Tatjana Rojc, deželni svetnik Marko Pisani, poslanec iz vrst italijanske manjšine v Sloveniji Felice Ziza ter drugi kulturni in politični predstavniki Slovencev v Italiji. Po slovenski, italijanski in evropski himni, ki so jih zapeli člani mladinskih zborov pod taktirko Davida Bandlja, in pa še Pesmi primorske mladine (besedilo Ljubke Šorli, ki jo je uglasbil Zorko Harej, priredil pa Patrick Quaggiato), se je analizi vloge mladih umetnikov in ustvarjalcev posvetil Martin Lissiach, ki sta mu organizaciji SKGZ in SSO zaupali slavnostni govor.

Ob odprtju Evropske prestolnice kulture je Martina Lissiacha presenetila samozavest, ki je izžarevala iz dogajanja – “Nova Gorica in njeno zaledje sta pokazala Sloveniji in Italiji, da lahko gradimo svojo samozavest na kulturi in umetnosti”. “Prepričan sem, da so umetniki potrebni v tem svetu, kjer populizem ruši pravila sobivanja,” je dejal. V svojem govoru je subjektivno interpretiral preteklost in sedanjost, pri tem se je oprl na množico citatov. Z besedami ministrice Aste Vrečko je poudaril moč umetnosti, ki priča o iskanju dialoga, kjer nas razlike bogatijo in povezujejo, ne razdvajajo. Marsikdo v dvorani pa je občutil, da je bilo v njegovih besedah premalo prostora za dialog o skupni prihodnosti Slovencev v Italiji in morda preveč ujetosti v sence preteklosti. Kritično je ocenil tudi odnos, ki ga Slovenci v Gorici imamo do sosedov v Novi Gorici. “Slovenci v Gorici bi morali na primer premisliti odnos do Nove Gorice, saj včasih legitimiramo mejo mi sami. Drugače ne bi imeli treh kulturnih domov, dveh knjižnic ter treh glasbenih šol na območju nekaj desettisočih prebivalcev,” je dejal.

Lissiach se sprašuje, ali smo Slovenci v Italiji sposobni ovrednotiti umetnike in jim prisluhniti, kot je to v preteklosti počela Jugoslavija: “Nekoč je naša skupnost ob pomoči Jugoslavije podpirala Lojzeta Spacala, Avgusta Černigoja, Miroslava Košuto, Marka Kravosa, Ubalda Vrabca, Ignacija Oto: marsikomu je dala službo, ki mu je dovoljevala, da ustvarja.” V današnjem stanju opaža, “da znamo graditi le plejado funkcionarjev ali uradnikov”, med katere se uvršča tudi sam, kljub temu da je “obmejni prostor skratka idealen za brstenje umetnosti.” “Največji uspeh skupnosti bi bil, ko bi bili v stanju ponuditi mlademu umetniku možnost, da živi od lastnega ustvarjanja,” je dejal. Po njegovih besedah ne gre za utopijo, a potrebna je samozavest, “zato bodimo samozavestni, kot je bila samozavestna Nova Gorica. Dajmo možnost mladim, da postanejo v tem obmejnem prostoru umetniki.”

Sklepni del proslave ob slovenskem kulturnem prazniku je bil posvečen podelitvi priznanj, s katerimi krovni organizaciji vsako leto počastita pomembne ustvarjalce, kulturne ali družbene delavce. Ksenija Dobrila in Walter Bandelj, predsednika SKGZ in SSO, sta letos nagradila Tamaro Ražem Locatelli ter Adrijana Rustjo. Tamara Ražem Locatelli je pianistka, pedagoginja in umetnica z izjemnimi dosežki na glasbenem področju. Študij klavirja je začela na Glasbeni matici v Trstu in leta 1994 z odliko diplomirala na konservatoriju Giuseppe Tartini v razredu prof. Xenje Brass. Izpopolnjevala se je pri ruskem profesorju Sijavushu Gadjievu in zaključila pedagoško šolo za pianiste v Gorici s specializacijo v glasbeni didaktiki, zgodovini glasbe, klavirju ter kompoziciji. Udeležila se je številnih mojstrskih tečajev pri priznanih profesorjih, nastopala je na mednarodnih tekmovanjih, kjer je osvojila najvišje nagrade. Kot solistka in v komornih zasedbah je koncertirala v Italiji, Sloveniji, Avstriji, Severni Koreji in drugod. Je članica klavirskega dua Excentury in kvarteta Phoenix Piano Quartet, sodeluje tudi z opernimi pevci. Za svoje dosežke je prejela več priznanj, kot učiteljica in korepetitorica je s svojimi učenci osvojila prek 350 nagrad, letos obeležuje 40 let neprekinjenega orglanja pri cerkvenih obredih.

Adrijan Rustja se je rodil v Trstu 1. julija 1933. Že v gimnazijskih povojnih letih je bil aktiven in dejaven na kulturnem področju, tako v šoli kot v ponovno organiziranem slovenskem društvenem udejstvovanju, pri domačem Svetem lvanu in tudi drugod v mestu, kjer je kot režiser in igralec sodeloval v različnih dramskih skupinah, glasbenih sestavih. Na Radiu Trst A je že pred odhodom na študij v Ljubljano sodeloval kot rumorist in glasbeni opremljevalec, po končanem študiju pa kot režiser, igralec, avtor tekstov in priredb radijskih iger ter še mnogo drugega. V SSG Trst je opravljal več funkcij, predvsem kot režiser in igralec, kot urednik gledaliških listov in zbornikov ter vodja gledaliških tečajev, pa tudi programski in poslovni vodja SSG. Adrijan Rustja je veliko sodeloval z maestrom in glasbenim vodjo Hilarijem Lavrenčičem in s sodelavci, ko so na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici postavili na oder serijo operet.

“Velike zgodovinske igre mesta rušijo, delijo in krotijo, a mesta ne umrejo – tudi takrat, ko razpadejo. Nekoč vzklijejo na novo, čeprav s sledmi preteklosti, z nevidnimi nitmi, ki prepletajo, povezujejo in hkrati ločujejo. Mestoma se zdi, da se njun dih duši, vse okoli se širi šepet zgodb poraza, tlijo novi spori, odpirajo se stare rane, a obstaja kotiček, kjer iz ruševin vznika upanje … Ta kotiček smo mi. Mestoma prelomljeni, a vedno vztrajni.” Osrednja proslava Slovencev v Italiji je s svojo vsebinsko močjo pustila globok vtis ter še enkrat potrdila, da umetnost ne potrebuje zunanjega blišča, da bi zares zasijala. Umetnost in kultura ostajata most med ljudmi, ne glede na meje in razdalje gradita brezmejno prihodnost, ki bi jo vsi radi doživeli.