Ubogi otrok v fabrikah

Piše: Majda Artač Sturman

Ubogi otrok v fabrikah

Jaz prevbogo revno srotle

sem v dvanajstem letu že,

pa sem slabo in revéčno,

bledo moje lice je.

Osem let še nisem ’melo,

dali so me stariši,

da vreteno tu obračam

ino predem cele dni.

Toplo zunaj sonce sije,

pa na sonce it’ ne smem,

kadar rožice cvetijo,

srotle jaz za njé ne vem.

Kadar mlade, bele ovčke

po ledinci skačete,

moram pri vretenu stati,

da otekle ’mam nogé.

Ljube ptičice veselo

ve po drevju pojete,

jaz pa revno, ubogo revše

pri vretenu jokam se.

Oh, kak srečno ljuba žvinca

po planinah tam živi,

srečni so pastirji mladi,

vsi rdeči kakor kri.

Jaz pa v tej veliki hiši

mlado srotle zdaj medlim,

nimam nauka, ne veselja,

revše bom, dokler živim.

V fabriko me oče dajo

ino grejo žganja pit;

kavo kuhajo si mati,

jaz pa moram tukaj bit’!

Kar z vretenom jaz zaslužim,

stariši zapijejo;

srotle sem ino ostanem,

dokler smrt me vzela bo.

Kolko revnih, zapuščenih

je po fabrikah otrok!

Kjer ni vere, ni ljubezni,

tam je samo dnar njih bog.

Anton Martin Slomšek

(1800-1862)

Septembra se rada spominjam začetka šolskega leta in vsebin, ki sem jih dolga leta podajala dijakinjam in dijakom na višji šoli. Večkrat je naneslo, da je predstavitev Slomškovega lika in dela potekala prav v dneh okrog njegovega godovnega dne (24. septembra) in (po datumu najbližje) Slomškove nedelje. Obravnavano temo sem doživljala kot didaktični izziv, saj sem jo, denimo leta 1999, uvedla s posnetkom slovesne beatifikacije škofa Antona Martina Slomška v Mariboru, največkrat pa s priložnostnim dijaškim petjem njegovih ponarodelih pesmi (En hribček bom kupil, Glejte, že sonce zahaja idr.). Pri poudarjanju Slomškovih neprecenljivih zaslug na področju izobraževanja in opismenjevanja mladih in manj mladih (bralcev) s pedagoškim priročnikom Blaže in Nežica v nedeljski šoli (1842) in zlasti z ustanovitvijo Mohorjeve družbe v Celovcu (1851) sta markantno izstopali njegova klena, ponosna slovenska beseda in preprosta, ljudsko nazorna metaforika. Med pesmimi pa so mladi morda še najbolj začutili socialno tematiko in aktualnost verzov, posvečenih izkoriščanju otroške delovne sile.

Koliko gorja, bolečin in izžemanja otrok je bilo v 19. stoletju! Tudi na Slovenskem so npr. v predilnici v Preboldu za stroji delali še nedorasli otroci. Desetkitična pesem Ubogi otrok v fabrikah (Vbogi otrok v faberkah) je bila natisnjena leta 1846 v Drobtinicah, glasilu, namenjenem zlasti učiteljstvu in duhovščini, ki ga je prvi dve leti (1846-1848) urejal sam Slomšek in v njem objavljal basni, pridige, zgodbe z versko vzgojno poanto in preproste pesmi. V antologijo Od prvih zapiskov do romantike, ki je leta 1980 nastala za potrebe naših višjih srednjih šol, sta jo poleg drugih Slomškovih besedil in pesmi vključila sestavljalca profesorja Robert Petaros in Maks Šah (po zapisu iz knjige Iz roda v rod duh išče pot, MK 1969). Slomškovo pesem lahko najdete na spletni strani https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UD5HXJMI Digitalne knjižnice Slovenije (Drobtinice, str. 217).

Gre za pesem v obliki vložnice, saj se v njej izpoveduje lirski subjekt v prvi osebi, v tem primeru izkoriščani dvanajstletni otrok, zaposlen v tekstilni tovarni. Tožba nedoraslega bitja je nežna in presunljiva obenem: dejstvo, da ves od otroka mučno prisluženi denar oče zapije z žganjem, mati pa si na ta račun kuha kavo, utemeljuje začetno oznako sirote. Prevbogo revno srotle se staršem ni smililo niti pri osmih letih, že od tedaj namreč obrača vreteno in prede vse dni v tovarni.

V nebo vpijoča socialna krivičnost izstopa iz kontrasta med sončno naravo in zatohlostjo velike hiše (fabrike), to je tovarne, v kateri otrok medli, izgublja zavest in hira dan za dnem. Pesem je zgrajena na antitezi: na eni strani lepota cvetja, svoboda ptic, sproščenost ovčk, na drugi zaprtost in ujetost v krivično vlogo in delovni prostor izkoriščevalskih tovarnarjev. Verzi, v katerih mali nagovarja mlade, bele ovčke in ljube ptičice, zvenijo intimno in nežno, presunljiva (ob)tožba odraslih pa izzveni kot boleči j’accuse nehumane pridobitniške družbe, ki nima smisla za osnovne človečanske vrednote in pravice. V njej je namesto vere in ljubezni v ospredju stremljenje za dobičkom, za denarjem, tam je samo dnar njih bog (z malo začetnico kot malik, najvišji ideal).

Med osnovnimi pravicami dostojnega otroštva sta tudi pravica do izobrazbe, ki izkoriščanemu otroku ni zagotovljena (nimam nauka), kot tudi pravica do zdravja, ki ga otrok sluti na živahno obarvanih obrazih, ko srečni so pastirji mladi, / vsi rdeči kakor kri.

Kako plastično nam – kljub (nekoliko posodobljeni) arhaični izrazni patini – verzi slikajo in priklicujejo pred oči prizore današnjega izkoriščanja otrok v tekstilnih tovarnah tretjega sveta ali v rudnikih dragih kamnov, kobalta v Kongu! Vse v imenu napredka razvitega zahodnega sveta, tistega (dela) sveta in skupnosti, ki se ne odreka materialnim dobrinam in privilegijem ter tudi v času svetovne pandemije utegne (po)gledati le nase.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme