Tržaški škof Henrik Trevisi poziva h glasni zavrnitvi nasilja
Vojna je bila vedno grozota. In posledic niso nosili le junaki in domoljubi, temveč predvsem ubogi ljudje, pogosto neoboroženi civilisti vseh starosti: ubiti, deportirani, zaprti, mučeni, prepuščeni smrti zaradi pomanjkanja, okužb, lakote.
Tudi v vojnah današnjih dni se grozote ponavljajo brez konca. Tako v Gazi kot tudi drugod po svetu, čeprav nam televizijske novice ne pokažejo vsega. O humanitarni katastrofi v Sudanu nam na primer skoraj nič ne povedo. Prav tako komaj kaj o mučenju ukrajinskih vojnih ujetnikov s strani Rusov in o ugrabitvah ukrajinskih otrok. Upali smo na mir v Kongu, ostali smo razočarani – zdaj znova upamo …
Zgroženi in nemočni spremljamo dogajanje v Gazi, saj se trmasto ne dopušča prostora diplomaciji, temveč se vztraja pri uničenju – z bombami in lakoto, z bombami na lačne in z ugrabljenimi, ki se jih izkorišča kot talce.
Papež Frančišek, Italijanska škofovska konferenca in Karitas Italija so se že večkrat oglasili in izrazili pretresenost, ki nas ohromi. Še enkrat vabim vse, naj izrazijo svojo ogorčenost nad tem, kar se dogaja.
Pozivamo Izrael, a tudi Hamas, naj končata obleganje palestinskega civilnega prebivalstva. Oboji so krivi za dogajanje, saj trmasto hočejo “zmagati za vsako ceno” – a to povzroča smrt, pokole, poboje otrok, žensk, starcev … ljudi, za katerih življenje bodo morali odgovarjati pred Bogom.
Ne utrudimo se moliti. Ne smemo se navaditi na to, kar je nečloveško in necivilizirano, kar nasprotuje Božjemu načrtu za človeštvo.
V nedeljo vabim vse, v vsaki cerkvi, v vsaki civilni skupnosti, v vsaki družini – k trenutku molitve, k trenutku tihe ogorčenosti, s katero izrazimo našo jasno zavrnitev. Pravkar smo se spomnili obletnice pokola v Srebrenici: naj naši otroci, naše skupnosti vsaj ohranijo spomin, da smo se borili, molili, upirali temu, kar bo zgodovina označila kot zločin proti človeštvu.
Politiki naj na pogovor pokličejo veleposlanike, civilna družba naj povzdigne svoj glas, verstva naj spodbujajo dialog in spreobrnjenje, podjetja in univerze naj pozovejo svoje partnerje k pritisku, da diplomacija takoj znova zaživi – da se nemudoma razdelita hrana in voda in da se nasilje ustavi.
Resno premislimo o papeževih besedah:
“Tam, kjer so človeški in družbeni odnosi težavni in kjer nastajajo konflikti, tudi če na prefinjen način, mora postati Cerkev vidno znamenje sprave. Apostol Pavel nas spodbuja: ‘Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi.’ (Rim 12,18); to je povabilo, ki vsakemu od nas nalaga konkreten delež odgovornosti. Zato si želim, da bi vsaka škofija spodbujala poti vzgoje za nenasilje, pobude mediacije pri lokalnih sporih, projekte gostoljubja, ki strah pred drugim spremenijo v priložnost za srečanje. Naj vsaka skupnost postane ‘hiša miru’, kjer se učimo razorožiti sovraštvo z dialogom, kjer se izvaja pravičnost in varuje odpuščanje. Mir ni duhovna utopija: je ponižna pot vsakdanjih dejanj, stkana iz potrpežljivosti in poguma, poslušanja in delovanja. In danes bolj kot kadarkoli prej zahteva našo budno in rodovitno navzočnost.”
Naše skupnosti in družine naj bodo “hiše miru”. S tistimi, ki so ob nas, načrtujmo poti vzgoje za mir in nenasilje. Tudi v Trstu naj raste število posrednikov miru in pravičnosti, sprave in resničnega dialoga. Za nas je Jezus, Učitelj, luč na tej poti. A skupaj z vsemi ljudmi dobre volje smo poklicani k spreobrnjenju in k temu, da postanemo v vsakem okolju nosilci miru in sprave.
