Trpkost vsakdana v življenjski osamljenosti

Abonmajska sezona SSG v Gorici – Svinje

Samota, osamljenost, nezmožnost sprejemati realnost življenja, travme iz preteklosti, beg v neki vzporedni svet, neprilagodljivost, odtujenost … To so tematike, ki se v zadnjih časih večkrat pojavljajo v gledaliških predstavah na odrih slovenskih gledališč, tudi Slovenskega stalnega gledališča Trst. Očitno so odraz stisk današnjega človeka, če drži trditev, da je gledališče ogledalo resničnega življenja.

Prav osamljenost in odtujenost od sveta vejeta iz predstave Svinje, ki so si jo goriški abonenti kot četrto ponudbo letošnjega abonmaja SSG za Goriško ogledali v ponedeljek, 20. januarja 2025, v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Predstava, katere besedilo je izšlo izpod peresa hrvaškega avtorja Tomislava Zajca, je premiero, v slovenskem prevodu Tine Perić, doživela že 6. decembra 2024 v Mali dvorani tržaškega Kulturnega doma v režiji Primoža Ekarta. Režiser se je z dramaturginjo Heleno Šukljan odločil, da bo osišče predstave osamljenost, ki bremeni življenjski vsak dan dveh sester, starejše Ibru (Nikla Petruška Panizon) in mlajše Male Ibru (Tina Gunzek). Obe živita skupaj na osamljeni družinski kmetiji, pri kateri vsakdanji življenjski ritem nakazuje skrb za rejo množice svinj. Starejša sestra, ki se obnaša kot kak možakar, večkrat potoži, da mora sama skrbeti za vse delo, ker mlajša venomer zasleduje svoje sanje postati umetnica, v kateri umetnosti, pa se še ni odločila. Iz njunih pogovorov in samogovorov izvemo, da sta v mladosti zaužili bolj malo ljubezni. Imeli sta strogega, ukazovalnega očeta, ki ga imata že dvanajst let mrtvega v lopi (?!). Sta ga morda sami umorili kot vrsto učiteljev glasbe, plesa …, ker niso zaznali talenta Male Ibru, ki vsa hrepeni po umetniški uveljavitvi? Njun vrt je že zasičen s trupli umorjenih. Nikomur ne odpirata vrat svojega kletnega stanovanja, ki ga je Sara Slivnik scenografsko zelo učinkovito in domiselno uokvirila v nekakšno kletko, iz katere ni izhoda. Zunanji svet ostaja tuj, oddaljen od njunega življenja in ravnanja. Zdi se, kot da imata neka svoja “moralna” načela in pravila. Njuno čudaško obnašanje pa gotovo razkriva neko neuravnovešenost, ki morda korenini v otroških travmah. Vsebina je prežeta s črnim humorjem, ki trpko učinkuje na celoto, pa tudi z grotesknimi in absurdnimi nitmi, ki se nenehno prepletajo in mestoma tudi begajo gledalca, ko bi rad iz prikazanih fragmentov sestavil celostno vsebinsko sliko. Marsikdo se ob ogledu posameznih prizorov sprašuje, ali je vse res to, kar gleda, ali se sestri gresta le neke izmišljene igre, saj kar nekajkrat preigravata svoji vlogi in še druge. Ker v tekstu na določenem mestu Ibru izusti stavek: “To ni kabaret!”, si je režiser Ekart domislil, da bi uprizoritvi dal še kabaretski predznak. Sam je napisal besedilo za songe, glasbo, ki že v samem uvodu nakazuje mrakobno zgodbo, pa Davor Hercog. Še pred začetkom predstave skrivnostnost vsebine nakazuje umetna megla, ki se vije po dvorani v brk tistim gledalcem, ki ne prenašajo njenega značilnega močnega vonja …

Igralki Nikla Petruška Panizon in Tina Gunzek, oblečeni v kostume (kostumografinja Tina Kolenik) povsem ujemajoče se s splošno podobo uprizoritve, sta izvrstno opisali čudaški sestri in se igralsko zelo dobro ujeli ter posrečeno zapeli tudi songe in jih pospremili s koreografskimi gibi (koreografinja Rosana Hribar). Žal so songi izzveneli kot tujek v predstavi, ki v resnici ni vsebovala prav nič kabaretskega vzdušja. Škoda! Izvedba songov bi v drugačnem kontekstu doživela buren aplavz, saj sta se igralki res izkazali tudi kot pevki in plesalki. Predstava je goriškemu občinstvu pustila grenak priokus in ga na splošno ni navdušila. Zaman smo gledalci spet iskali obljubljene “brezmejne nežnosti”, ki naj bi presevale letošnjo sezono našega gledališča.