Tradicionalna Prešernova proslava Slovenske prosvete - Z besedo na dan!

“Smisel Prešernovih proslav je, da se na njih spomnimo, kako pomembna je kultura v našem osebnem in skupnostnem življenju, kultura ne le v ožjem pomenu besede, ampak tudi v širšem, kultura kot omika, kot način življenja … Govorimo o kulturnem in nekulturnem obnašanju, o spoštovanju sočloveka s poslušanjem, sočustvovanjem, skratka človečnost v najžlahtnejšem pomenu besede,” tako je v uvodnem pozdravu v ponedeljek, 10. februarja, na tradicionalni Prešernovi proslavi dejal predsednik Slovenske prosvete Tomaž Simčič. Letos je Slovenska prosveta z Društvom slovenskih izobražencev povabila k sodelovanju društvo MOSP (Mladi v odkrivanju skupnih poti), ki prav tako deluje pod okriljem SP. Odločili so se namreč, da dajo besedo mladim, in ti so izbrali, da bo vezna nit prireditve glas, človeški glas, ki je pravzaprav na začetku besede, a tudi glasbe in melodije. “Glas je sredstvo komunikacije, sporočanja, krik žalosti ali veselja,” je še dodal Simčič.

Kulturni večer v Peterlinovi dvorani se je pričel s slovensko himno, za glasbene intermezze med večerom je poskrbela vokalna skupina Anakrousis, ki je poleg Zdravljice zapela še ljudsko Barčica po morju plava (v priredbi Aljoše Saksida), ljudsko Dekle je pralo srajčke dvej (uglasbil Walter Lo Nigro), Ta zelena dežela (Bela Szomi Kralj, Andraž Slakan) in Drag spomin (Boris Pangerc, Aleksander Vodopivec). Dvorano so organizatorji pripravili tako, da so poleg glavnega odra, kamor so stopili posamezni govorniki in povezovalec večera Boštjan Petaros (vezni tekst je pripravila Mojca Petaros), med udeležence umestili še tri “svetle” oz. razsvetljene točke, kjer so sedeli protagonisti, recitatorji in člani Radijskega odra, ki so poleg pevcev sooblikovali tankočuten večer.

Proslava z naslovom Z besedo na dan, se je pričela v otroštvu. Človekovo življenje se ne začne z besedo, ampak, kot rečeno, z zvokom. Prve besede, ki jih nato otrok sliši, so mamine ali očetove (pravljice, uspavanke, ljudska pesem). Otrok postopoma odrašča in pesmicam se pridružijo nove, take, ki se jih uči v vrtcu in kasneje osnovni šoli. Prek glasbe se otroci povezujejo v skupnost, prek ljudske glasbe pa krepijo občutek pripadnosti. Književnost otrokom odpre nove poglede na svet in na jezik: pesniki in pisatelji pri tem ne zanemarjajo igrivosti jezika. Dober primer tega je koroška pesnica Mira Voglar, njeno pesmico Čiribiri so predstavile mlade recitatorke Mira Čurman, Kejra Hrovatin Kjuder in Zarja Guerrini, ki so nastop pripravile pod mentorstvom Anke Peterlin. Otrok nato raste, postane najstnik, spozna neposredni pomen besed in se nauči razvozlavati simbole jezika, ki postane lahko bolj metaforičen. Jezik postane znak pripadnosti in sredstvo za izražanje čustev ter ustvarjanje umetnosti. To je z recitacijo pesmi Glasovi. Glaski slovenskega pesnika Daneta Zajca predstavila Julija Cante, s pesmijo Krik II, ki jo je napisal Ciril Zlobec, katerega 100-letnico rojstva obhajamo letos, pa recitatorka Maja Brajkovič.

Člani Radijskega odra Julija Berdon, Tomaž Susič in Marjetica Puntar so v režiji Maje Lapornik z umetniško besedo predstavili pesnika, ki je v naši sredi malo poznan, to je sodobni provansalski pesnik Enri Feraud, ki ga je v slovenski prostor pripeljal Boris Pahor, ko je njegove pesmi posredoval Janku Modru in so bile nato prevedene in objavljene. Veliko je pisal tudi o Slovencih in naših prizadevanjih za priznanje rabe slovenščine v javnosti. V središču njegove poezije je ena od osrednjih tem prav jezik in tri taka dela so interpretirali člani Radijskega odra. 

Slavnostna govornica na večeru je bila mlada logopedinja Anika Tosolini iz Doberdoba. S svojim diplomskim delom je pomembno prispevala k obravnavanju afazije v akutni fazi pri slovensko govorečih otrocih v našem okolju. V svojem govoru je poudarila, kako smo na lepem večeru prisluhnili glasovom, ki so tkali zgodbe, barvali občutke in ustvarjali umetnost, pokazali, kako glas presega zgolj zvok, ki postane pravi most med nami in svetom. Ste se kdaj vprašali, kako nastane glas? Kako se iz nevidnega vdiha rodi zvok? S temi vprašanji je govornica spodbudila razmislek in v nadaljevanju poudarila, kako je pomembno, na kakšen način besede izgovarjamo, pomen intonacije, ritma, jakosti … vse to daje globino komunikaciji, izraža namen in naša čustva. Glasovni aparat, čeprav anatomsko preprost, omogoča raznoliko in edinstveno produkcijo človeškega glasu, vse do tega, da določa njegovo identiteto. Enostavni, a hkrati kompleksni procesi torej, na katere večkrat niti ne pomislimo.

Logopedinja je nato opisala, kako se vokalni aparat spreminja z odraščanjem in kako se v letih stara, zgublja jakost, dih, ki ga poganja, postane šibkejši, a hkrati tudi bolj nežen. “Tudi v glasu starosti je nekaj veličastnega, v njem odmevajo spomini, zgodbe ljubezni in izgube, v njem je modrost časa. Glas je torej naš sopotnik od prvega vdiha, ko z jokom oznanimo svoj prihod, do zadnjega izdiha, ko zašepetamo slovo. V njem je zapisana naša zgodba, odmev naših čustev, sledi trenutkov, ki so nas sooblikovali … Je zven časa, ki smo ga živeli, in odsev vsega, kar smo bili, kar smo in kar bomo,” je sklenila Anika Tosolini.