Tankočutni pogledi na domači kraj
Lepo število ljubiteljev likovne umetnosti, prijateljev in kolegov ne samo pri nas dobro poznanega goriškega slikarja Andreja Kosiča se je v torek, 25. junija 2013, popoldne zbralo v galeriji Mario Di Iorio, v podzemnih, lepo obokanih prostorih Državne knjižnice v Gorici, da bi se udeležili odprtja razstave njegovih del pod pomenljivim naslovom Akvareli – moja dežela moj svet, ki je na ogled do 6. julija. Na stenah razstavljena dela večjega formata, v vitrinah pa manjšega, izžarevajo veliko umetnikovo ljubezen do domačega kraja, ki se razprostira od kraških do briških biserov. Globoka čustva, ki jih slikar občuti ob pogledu na domačo zemljo, so lahko spoznali tudi rojaki razkropljeni po svetu, saj je Kosič, ki je prejemnik kopice nagrad, razstavljal celo v daljni Avstraliji in Severni Ameriki. Prvič pa so njegova dela na ogled v tej goriški galeriji, kot je na odprtju razstave povedal ravnatelj knjižnice Marco Menato. Izrazil je veselje zaradi tega lepega dogodka, ki sklepa letošnjo razstavno sezono v teh prostorih. Čestital je likovnemu umetniku za njegovo ustvarjalno delo, ki je živahno, kljub temu da je že doživel osemdeset pomladi. Andrej Kosič se je namreč rodil v Rupi 20. septembra 1933 in je znan predvsem kot mojstrski akvarelist, ki pa se včasih tudi posveča oljnemu slikarstvu in občasno grafičnemu oblikovanju ter knjižni ilustraciji. Prav pri njegovih uporabljenih tehnikah se je zaustavila Cristina Feresin, ki je v italijanščini predstavila bogato umetnikovo ustvarjanje, pri katerem se zdi, da ima slikar še veliko povedati. Pred desetimi leti, ko so se z raznimi razstavami poklonili njegovi sedemdesetletni življenjski poti, si ni mogla zamišljati, kaj bo še novega ustvaril, sedaj ji je jasno, da se umetnikova ustvarjalna moč še zdaleč ni izpela. Pred Feresinovo je v slovenščini o umetniškem snovanju Andreja Kosiča z iskreno toplino spregovorila umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn, katere tehtne predstavitvene misli objavljamo v celoti.
Spoštovani ljubitelji umetnosti,
V veliko čast nam je, da se lahko danes veselimo razstave priznanega slovenskega umetnika v teh zgodovinskih prostorih, tesno povezanih z rastjo goriškega mesta, z izobraževanjem, kulturnim in umetniškim osveščanjem prebivalcev Gorice in širše okolice že pred nekaj stoletji, v času uspešnega delovanja jezuitskega kolegija v Gorici, nato še kasneje v naslednjih desetletjih in tudi še danes.
Slikarja Andreja Kosiča goriški ljubitelji umetnosti dobro poznamo, premalo pa se zavedamo, da je med prvimi začel oživljati povojno likovno dogajanje pri nas. Navadno se zaustavljamo ob njegovih posameznih razstavah, ne poudarjamo pa dovolj širše vloge umetnika, ki že desetletja prispeva pomemben delež v domače in tuje likovno obnebje, kar potrjuje tudi veliko število mednarodnih razstav, nagrad in priznanj. Z zadoščenjem in ponosom nas mora navdajati dejstvo, da je Kosič s svojimi deli ponesel svojo – našo deželo na vse konce sveta. Po njegovih žarečih kraških gmajnah, temnih borovih gajih, spokojnih gričevnatih pokrajinah, ob domačih rekah in jezerih v obleki vseh letnih časov so se lahko namišljeno sprehajali ljubitelji umetnosti od Avstralije do Amerike, domala na vseh celinah in prek izrednih upodobitev spoznavali duha dežele, v kateri nam je bilo dano pognati svoje korenine. Kosič je s prirojenim talentom in vztrajnim delom ob drugih slikarskih tehnikah privedel priljubljeni, a zahtevni akvarel do virtuoznega izraza, njegovo opazovanje ne samo z očmi, ampak predvsem z dušo in srcem slike oplemeniti z globoko vsebino, s posebnim žarom in presežno lepoto, odrazom najvišjega Logosa, ki delo spreminja v umetnost.
Na nocojšnji razstavi se nam pogled odpira na nekaj skrbno izbranih akvarelov zadnjega obdobja, ki se tematsko, kot lahko razberemo iz naslova, omejujejo na bližnjo domačo okolico. Resnični krajinski izrezi se v redkih primerih izmuznejo naravnemu opazovanju, se na novo sestavijo in zaživijo v slikarjevi domišljiji, kot npr. slika Gozd, a niso zato nič manj prepričljivi. Ob virtualnem raziskovanju domače pokrajine bomo lahko stopili med ruj na trdo kraško gmajno, usmerili korak v zelenino Vipavske doline, okusili melodijo nežnih oblin briških gričev, občutili hlad prijetno vabljivega gozda s svilnatimi skorjami dreves. Pazljivemu opazovalcu ne bodo ušle drobne ikonografske spremembe npr. kot v širokokotni objektiv zajete pokrajine, opazne predvsem v delih izrazito podolgovatega formata; to umetniku dopušča velike možnosti za učinkovito, poglobljeno barvno perspektivo. Vsebinsko so ta dela prežeta z občutjem brezmejnosti, prostosti in širokega diha, kar tanjša ločnico med vidnim in notranje podoživetim svetom. Ptičja perspektiva, ki jo vse pogosteje opažamo predvsem v delih z vinorodnimi krajinskimi izrezi, vzbuja v slikah posebno vzdušje. Vtis vseobsegajočega, zaščitniško ljubečega pogleda z višine na rast, zorenje, vrenje in umiranje v lagodnih valovnicah trtnih špalirjev…, ki se ponekod spreminjajo v mavrične abstraktne lise in še posebej poudarjajo mehkobo motiva: življenjske izkušnje in pridobljena modrost, ki se skuša otresti odvečnosti in priti naravnost do bistva stvari, ali le trenutna sproščenost in neugnanost ustvarjalne roke?
Mojstrsko obvladovanje obrti izstopa v tenkočutni uporabi različnih načinov akvarelne tehnike, ki se skladno ujema z izbrano tematiko: razlite barve, v nasekljane konture zajeti odtenki, barvne lise, v okrogle pečatke ujete barve in še bi lahko naštevali. Gostejši, z zamejitvami ukročeni pigmenti, uporaba barv, izbira barvnih odtenkov, prelivanje tonov, prosojnost, doziranje svetlobe in sence: nič ni slučajnega, vse ima svoje zakonitosti, pomen in lastno izpovedno moč. Akvareli so veliko več kot izpiljena tehnika in skrbna izbira barvnih odslikavanj naravnih lepot, so izraz slikarjevih duševnih globočin, ki premorejo najrazličnejše razpoloženjske in mišljenjske vzgibe, prežete z vdano in iskreno ljubeznijo do domače zemlje in njenih ljudi.
Prisrčno vabljeni, da si vsako delo ogledate tudi z notranjimi očmi!
IK
Preberi tudi
