Taki smo (7)

Čeprav je kitajščina jezik, ki ga govori največji del ljudi na svetu, je angleščina še vedno najpomembnejše sredstvo za medsebojno sporazumevanje na mednarodni ravni. Naši otroci se prvič srečajo s tem jezikom že v vrtcu. Učiteljice jim v obliki igre posredujejo prve enostavne besedice, kot so imena živalic, predmetov, ki jih otroci uporabljajo vsak dan, imena članov družine in nekaj pridevnikov, da bi znali stvari primerno opisati. Angleščino slišijo tudi, ko gledajo risanke, poslušajo glasbo ali s starši raziskujejo splet.
Za večino od nas je vsaj osnovno znanje angleščine neobhodno potrebno. Če radi potujemo, če hočemo spremljati svetovno dogajanje in biti vedno pravočasno obveščeni o vseh novostih, če enostavno iščemo službo, moramo angleščino poznati.
Še do začetka dvajsetega stoletja je bil t. i. univerzalni jezik, jezik diplomatov, francoščina, toda ob koncu prve svetovne vojne je ta izgubila svojo prestižno vlogo v prid angleščini. Francija je izgubila svoje prvo mesto kot kolonialna velesila že po porazu Napoleonove vojske pri Waterlooju, vlogo najmočnešje države je prevzela Velika Britanija. Pomorščaki in trgovci so se sporazumevali v angleščini, jezik, ki so ga uporabljali uradniki, politiki in diplomati, pa je ostal francoski. Medtem ko je bila mirovna pogodba med Francijo in Prusijo leta 1871 podpisana v francoščini, je že po prvi svetovni vojni ta jezik izgubil svoj prestiž. Takratnemu francoskemu predsedniku Georgesu Clemenceau je nasprotoval ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je zahteval, da se mirovne pogodbe napišejo v angleškem jeziku. Ni bila samo stvar ugleda: ameriška ustava je predvidevala, da mora senat pregledati tekste vseh svetovnih sporazumov in ti morajo nujno biti pisani v angleščini. Tudi takratni angleški premier David Lloyd George se je strinjal z Američani. Francozi, ki niso prenesli, da bi bil angleški jezik enakovreden njihovemu, so nato skušali vključiti tudi italijanščino, ker je bila tudi Italija med zmagovalci vojne, a ta predlog ni bil sprejet, tako so mirovno pogodbo napisali v francoščini in angleščini. Na pariški mirovni konferenci leta 1919 je bil Vittorio Emanuele Orlando, italijanski predsednik vlade, edini izmed “velikih štirih”, ki ni poznal angleškega jezika.
Ameriški in angleški predstavniki so se takrat borili tudi za ugled svojega skupnega jezika, z leti pa se je ta začel spreminjati in nastale so razlike med državama: Anglež in Američan se ne razumeta vedno dobro. Jezik je isti, a vedno več je besed, ki so nekako spremenile svoj smisel, tako da večkrat pride v pogovorih do nesporazumov. Npr. v angleški restavraciji bomo zadovoljni, ko nam na krožniku zraven zrezka prinesejo “chips”, sveže cvrt krompirček, malo manj pa bi bili v ZDA, kjer s to besedo imenujejo cvrt krompir v vrečki. Ko bomo poklicali natakarja in prosili za račun, moramo v Angliji vprašati za “bill”, v ZDA pa za “check”. Izven restavracije bomo zelo verjetno v Ameriki srečali brezdomca, torej “buma”, v Angliji pa bomo uporabili to besedo, ko se bomo pritoževali, da je naša zadnjica, torej “bum”, zaradi chipsa postala predebela. V Ameriki nam bodo hlače – “pants” postale gotovo preozke, v Angliji pa nam bodo verjetno “pants” še vedno po meri, saj bomo tam mislili na spodnjice.
Med Američani in Angleži pride torej večkrat do simpatičnih nesporazumov. Zanimivo je tudi gledati posnetke, ki prikazujejo, kako se znani ameriški filmski igralci učijo angleški naglas. Te svetovno znane filmske zvezde bi morale znati zelo dobro posnemati vse različne naglase angleškega jezika, a ni vedno tako: Tom Cruise je imel veliko težav z angleščino z irskim naglasom, ko je igral irskega priseljenca v filmu “Far and Away”, ko pa je Kevin Costner igral Robina Hooda, je bila na začetku snemanj njegova angleščina katastrofalna. Nekateri igralci imajo prirojene zelo dobre lingvistične sposobnosti, za druge pa ni pomoči, niti najboljši “coach” – osebni jezikovni inštruktor – jih ne more naučiti tistega naglasa, ki ga režiser filma zahteva. Inštruktor vse jezikovne vaje snema in potem posnetke z igralcem pogleda in skupaj analizirata, kje so težave, a večkrat se zgodi, da je performanca igralca v določeni vlogi nepopolna in seveda zniža kakovost filma.
Čeprav ima angleški jezik ogromno variant in naglasov, ki jih navadni smrtniki s svojim osnovnim znanjem tujega jezika sploh ne zaznamo, bomo gotovo z užitkom prebrali članek ali knjigo v angleščini ali aktivno komunicirali z angleško govorečo osebo, seveda v upanju, da bo ta do nas kar se da prijazna oz. “friendly”.