Taki smo

Taki smo (62)

Taki smo (62)

Piše Katja Ferletič / Otroško delo, nasilje, upor in upanje v boljše življenje

20. novembra je bil svetovni dan otrokovih pravic, saj je deklaracijo o otrokovih pravicah Generalna skupščina Organizacije združenih narodov sprejela 20. novembra 1959, natanko trideset let kasneje, leta 1989 v New Yorku, pa še konvencijo o otrokovih pravicah. S temi dokumenti so otroke opredelili kot imetnike posebnih pravic in zavezali države članice k zaščiti teh pravic. Poleg tega je svetovni dan otroka poziv vsem državam, naj uresničijo svojo odgovornost do mladih generacij, ustvarijo možnosti za njihov razvoj in sodelovanje v življenju skupnosti. Najpomembnejše pravice otrok so: pravica do življenja, zdravja, izobrazbe in igre, pravica do družine, obrambe pred nasiljem, pravica ne biti diskriminirani in pravica biti poslušani. Ta konvencija je dejansko eden najpomembnejših dosežkov mednarodnega prava v 20. stoletju, kljub temu pa so v svetu še vedno milijoni otrok vsako leto žrtve nasilja, in to povsod, v vsaki državi, kulturi in vseh družbenih slojih, kjer trpijo zaradi zlorab, izkoriščanja in nasilja. Nasilje ima lahko več oblik: trgovanje z otroki, poniževanje, telesne kazni, zaposlovanje v raznih oboroženih silah in krute tradicionalne prakse, kot so poroke mladih deklic in pohabljanje spolnih organov. Zlorabe se lahko dogajajo na domovih, v šolah in drugih institucijah. V mnogih državah sta telesno kaznovanje in spolna zloraba otrok še vedno zakonita in družbeno sprejeta, odraščanje v nasilnem okolju pa gotovo močno vpliva na razvoj, dostojanstvo ter fizično in psihično popolnost otroka. V takem okolju živijo še posebno otroci, ki so prisiljeni delati v nečloveških razmerah. Otroško delo ostaja eden najpogostejših vzrokov trpinčenja in izkoriščanja otrok. Najbolj razširjeno je v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, v državah v razvoju torej, ne pozabimo pa, da otroci delajo tudi v bogatih, razvitih državah. V rudnikih, tovarnah in na poljih opravljajo nevarna dela, ki ogrožajo njihov razvoj, tako so večkrat nižji in bolj suhi od vrstnikov. Ker uporabljajo ostra orodja in upravljajo stroje, ki niso primerni zanje, se jih veliko trajno poškoduje; izgubijo vid, sluh pa tudi ude. Vdihavajo pesticide in druge škodljive snovi in obolevajo za smrtonosnimi boleznimi. Delodajalci jih psihološko mučijo, pretepajo in večkrat tudi spolno zlorabljajo.
Tako nasilje je doživljal tudi mali Iqbal Masih, ki se je rodil leta 1983 v zelo revni krščanski družini v Pakistanu. Pri štirih letih ga je oče prodal proizvajalcu preprog, da bi poravnal dolg v višini 12 dolarjev, in tako je iz svojega otroka naredil sužnja. Iqbal je delal po 10-12 ur na dan, bil je z verigami privezan na statve, popolnoma podhranjen. Šest let je z drugimi nesrečnimi otroki vezal niti s svojimi malimi, hitrimi prstki, vendar njegovo delo ni zadostovalo, da bi končno izplačal očetove dolgove, zaradi tega je gospodar še slabše ravnal z njim. Leta 1992 je desetletni Iqbal skrivaj zbežal iz tovarne, da bi sodeloval pri pomembni manifestaciji za človekove pravice, ki so jo aktivisti organizirali v mestu. Ko se je vrnil v tovarno, se je odločil, da ne bo več suženj, gospodar pa ga je pretepel. Trdil je, da se je Iqbalov dolg še povečal, zato mu je popolnoma odvzel hrano. Končno so sestradanemu Iqbalu krajevni aktivisti, ki so se borili proti izdelovalcem preprog in suženjstvu nasploh, pomagali zbežati. Otrok pa ni pozabil na svoje sotrpine, postal je predstavnik vseh izkoriščanih in zlorabljenih otrok. Postal je slaven, ker so ga organizatorji vabili na pomembne konference o človekovih pravicah, na katerih je občinstvu pripovedoval svojo zgodbo. Bil je svetovno znan simbol boja proti otroškemu delu, ker je bil živa priča nečloveških razmer, v katerih živijo otroci v Pakistanu. Očitno pa je njegova slava povzročila jezo trgovcev in izdelovalcev preprog, ki so mu začeli groziti. Pripadniki kriminalne organizacije, ki je vodila dejavnosti v tovarnah preprog in zaposlovanje otrok-sužnjev, so ga usmrtili v atentatu 16. aprila 1995, na Veliko noč, ko se je s kolesom iz bližnjega mesta vračal v domače naselje. Iqbal je bil star komaj dvanajst let, vendar njegov trud v boju za uveljavitev otrokovih pravic in obrambe mladoletnikov, ki živijo v suženjstvu, ni bil zaman. Po njegovi smrti so svetovni mediji postali pozorni na tragedijo, ki jo predstavlja otroško delo, zlasti v pakistanski industriji. Tako so, zaradi mednarodnega pritiska in neutrudnega dela krajevnih aktivistov, pakistanski državni organi sprejeli vrsto ukrepov za zaščito otrok, vključno z zaprtjem več desetin tovarn preprog, pri čemer so tisoče otrok končno rešili suženjstva. Kljub temu nam žal podatki mednarodnih organizacij pričajo o še vedno skrb vzbujajočem stanju, v katerem živi veliko pakistanskih otrok: približno 12 milijonov in pol jih dela in upravnim organom je znano, da jih je v zadnjih šestih letih umrlo vsaj 60 na delovnem mestu, večina teh so bile deklice. Otroško delo je, ne samo v Pakistanu, pač pa tudi na svetovni ravni, vse bolj opazno zaradi množičnosti in pozornosti, ki mu jo namenjajo specializirane agencije Združenih narodov, mednarodne organizacije in državne oblasti. Gre za večplasten in zapleten pojav: v njem vidijo revne družine edini način preživetja, v nerazvitih državah pa se ohranja tudi globoko ukoreninjena miselnost, ki zapostavlja otroka in mu ne priznava nobenih pravic, njegovemu življenju pa daje zgolj tržno vrednost. Otroci ne morejo obiskovati šole, tako se ne morejo izobraževati in nimajo možnosti za uspešno življenje. Še naprej so jim kratene temeljne človekove pravice in okrnjeno je njihovo dostojanstvo.

08.12.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!