Taki smo (52)

Končno se le bližamo zadnjim dnem našega potovanja in pestrim uram, ki smo jih preživeli v Dublinu. Po čudovitih izkušnjah s simpatičnim vodnikom in tjulni na Aranskih otokih in po zadnjem plavanju v bazenu Galwayskega hotela smo se ponovno odpravili na pot z zvesto Škodo.
Prvi je bil na vrsti Dunguaire castle, eden izmed najbolj fotografiranih in obiskanih gradov na zahodu Irske. Grad ima zelo razburkano zgodovino in je večkrat spremenil gospodarja, že odkar so ga zgradili leta 1520. Pogled na ocean, ki je obiskovalcem na voljo s tega kraja, je absolutno eden izmed najbolj presenetljivih: če ga obiščemo, ko je odet v gosto meglo, imamo občutek, da se med dobro ohranjenimi zidovi gradu sprehajajo nemirni strahovi, ob kristalno modrem nebu pa se grad romantično zrcali v poetični lepoti oceana – mi smo se čutili izredno počaščene, saj smo ga na srečo videli z obema “oblekama”. Dunguaire castle se nahaja na priročnem mestu ob cesti, na poti v slikovito obmorsko vasico Kinvara, od katere so le nekaj kilometrov oddaljene razvaline čudovite cerkve Corcomroe Abbey iz 13. stoletja. Po ogledu le-teh smo se še napotili do znamenitih, ikoničnih morskih pečin Cliffs of Moher. Pečine se raztezajo na 8 kilometrih vzdolž zahodne atlantske obale in se vzpenjajo do največ 214 m. Poleg izjemne naravne atrakcije sta tu še prijazen center za obiskovalce, stolp O’Brien’s Tower iz 19. stoletja, in dostop do 800 metrov zaščitenih stez ob obrežnih skalnatih stenah. Obstaja veliko razglednih točk, s katerih lahko občudujete Cliffs of Moher, žal pa sta nas čakala samo gosta megla in dež, tako da smo si lahko samo predstavljali veličino teh pečin. Z nekoliko grenkim priokusom smo šli dalje proti sončnemu in pisanemu Dublinu. Po poti smo se sicer ustavili še pri pomembnem samostanu Clonmacnoise Abbey in njegovih znamenitostih. Ob sprehajanju med ruševinami katedrale in mogočnimi, do 4 metre visokimi, z napisi okrašenimi, kamnitimi križi pa sploh nismo uživali, saj sta najina otroka poskrbela za razgibano gledališko predstavo z naslovom “Kako se ne smemo praskati, lasati, pljuvati in se na splošno grdo obnašati v javnosti”, tako da smo se, razburjeni in jezni, napotili v Dublin, kjer nas je v znameniti četrti Temple Bar potolažilo dobro irsko pivo ob spremljavi tradicionalne glasbe v živo. Dublin nam je v zadnjih dneh naših poletnih počitnic ponudil pestre trenutke ob spoznavanju tamkajšnje zgodovine, kulture, glasbe, prijaznih ljudi ter prav tako gostoljubnih in hrupnih pubov. Radi smo se sprehajali po živahni Grafton Street, kjer smo večkrat obiskali Carrolls, tipične trgovinice z najrazličnejšimi irskimi izdelki, v katerih smo se z drugimi turisti mudili ob nakupovanju magnetov za hladilnik, odpiračev za steklenice v obliki irskega škratka in najrazličnejših drugih spominčkov za none in nonote. Čisto drugačno vzdušje, prav nič mrzlično, pa smo našli na ulicah ob reki Liffey, kjer smo si po navadi privoščili dobro kosilo ali večerjo v pubu. Z ene na drugo stran reke smo največkrat šli po romantičnem Ha’Penny Bridge, mostu za pešce iz leta 1816, ki se imenuje tako, ker so morali prebivalci Dublina v preteklosti plačati polovico pennija za cestnino, da so ga lahko prečkali. Obiskali smo staro in prestižno univerzo Trinity College, ki v knjižnici hrani dragoceni rokopis Book of Kells, ki so ga napisali in okrasili menihi okoli leta 800. Rokopis vsebuje besedilo štirih evangelijev v latinščini skupaj z uvodnimi in pojasnjevalnimi opombami, ki jih spremljajo številne ilustracije in bogate barvne miniature, risbe rastlin, živali in geometrični motivi. Čakali smo v dolgi vrsti, da smo si lahko ogledali tudi katedralo svetega Patrika in grob Jonathana Swifta, Gulliverjevega očeta. Celo popoldne smo se mudili v sedemnadstropni pivovarni Guiness Storehouse oz. muzeju v tovarni, kjer smo spoznali nastanek, zgodovino in razvoj najljubšega irskega piva in se med visoko tehnološkimi namestitvami slikali tudi z maskotami pivovarne: meni je bila najljubša riba na kolesu, pod katero je bil napis: “Ženska potrebuje moškega, prav tako kot riba potrebuje kolo”!
Med vsem, kar smo v Dublinu videli, nam je največ močnih občutkov vzbudil ogled zapora Kilmainham Gaol v bližini Dublina. Ta zapor je odigral zelo pomembno vlogo v irski zgodovini, saj so bili tu zaprti številni voditelji irskih upornikov. Ko je bil zgrajen, leta 1796, se je Kilmainham Gaol imenoval “nov zapor”, da bi ga razlikovali od starega zapora, v katerem so bile gnusne ječe v podzemnih prostorih – v novi, svetli stavbi so morali ujetniki gledati “luč, ki je prihajala od Boga”, in se tako kesati svojih dejanj. V zadnjih 140 letih je bilo v njegovih celicah zaprtih veliko ljudi, vključenih v vojno za irsko neodvisnost. Voditelji “Velikonočne ustaje”, leta 1916, so bili tukaj priprti in usmrčeni, zadnji zapornik pa je bil Eamon de Valera, premier in nato predsednik Irske republike. Veliko žensk je preživelo kazen v teh ječah, včasih so bili tu tudi otroci, aretirani zaradi manjših kaznivih dejanj – najmlajša deklica je imela sedem let, fantek pa le pet. O vsem tem nam je čudovito, skoraj “gledališko”, govoril mlad fant, vodnik po mrzlih krajih trpljenja in strahu, ki nas je s svojo občuteno pripovedjo pospremil v življenje in smrt nekaterih irskih ljudi, katerih največja krivda je bila, da so si želeli neodvisnost. Naše potovanje smo v Kilmainham Gaol končali prav tako, kot smo ga začeli v Belfastu in Derryju, s spoznavanjem zgodovine zelene dežele, sporov, nasilja in tragedij, ki so s krvjo umazale njeno zemljo, ter boja njenih ponosnih in dobrosrčnih ljudi za lastno svobodo in svobodo naslednjih generacij.