Taki smo

Taki smo (51)

Taki smo (51)

Piše Katja Ferletič / Potovanje v zeleno deželo, ki po sporih in nasilju hrepeni po svobodi in miru (3)

Wild Atlantic Way je 2500 km dolga cesta, ki se razteza od mesta Derry skozi regijo Donegal in celotno zahodno obalo Irske do Corka. Cesta povezuje čiste, brezmadežne kraje, oddaljene od navadnih turističnih poti, kjer je protagonist spektakularna in poživljajoča narava: strmi granitni zidovi nekaterih najvišjih obrežnih pečin v Evropi, fenomen severnih luči v zimskih mesecih, milijoni morskih ptic, ki se zbirajo na obalah, pa tudi živahne vasice in mesta, skrite plaže, epski zalivi, starodavne tradicije in prijetni ljudje.
Ta pot teče tudi skozi krasno divjino polotoka Inishowen, na severu Irske, in sledi celotni obali, mi pa smo jo prevozili do mesta Galway. Z našo Škodo smo se od Derryja napotili najprej do najbolj severne točke Irske – rta Malin Head. Prenehali so občutki nelagodja, ki smo jih imeli ob sprehajanju po mestu atentatov in nasilja, in se, hrepeneči po svežini in brezskrbnosti, posvetili ogledu naravnih lepot, kot sta globoka podzemna votlina Hell’s Hole in naravno oblikovan kamniti lok Devil’s Bridge. Z najvišje točke Malin Head, ki se po poganski irski kraljici Banba imenuje Banba’s Crown, se ob sončnem vremenu lahko vidi cela škotska obala. Žal so nas čakali sivi oblaki in močan veter, pogled pa nam je vsekakor jemal sapo. Nižje na plaži smo opazili tudi iz belega kamenja sestavljen velik napis “EIRE”, ki je med drugo svetovno vojno vojaškim letalom pomagal pri orientaciji in jim sporočal, naj ne bombardirajo, saj letijo nad nevtralnim ozemljem. Ko smo dokončno zadovoljili svojo potrebo po spremembi, smo se spet odpravili na pot, z majhnim trajektom smo zapustili polotok Inishowen in nadaljevali pot skozi celotno regijo Donegal. Pozno popoldne smo prišli do prijaznega mesta Killybegs – nameravali smo si ogledati še drugo znano atrakcijo, čudovite morske pečine Slieve League, a slabo vreme nas je prisililo, da smo naravne lepote pustili za naslednji dan in se zatekli v prijazen, tradicionalen irski pub, kjer smo si privoščili dobro pivo Guiness in tekmo na pikado, ob spremljavi najboljše irske glasbe v živo. Večerjali smo kar v pristanišču: ribič je kar tam pripravljal odličen “fish and chips”, za katerega sta bila moja otroka popolnoma iz sebe, tako da je za naju, za moža in zame, ostalo le malo, nato pa spat, saj nas je naslednji dan čakala spet nova dogodivščina.
Do kraja Slieve League smo dospeli po strmi cesti, kjer ni ničesar razen skal, nizkega grmičevja in ovac. Preden smo se povzpeli, smo morali odpreti velika železna vrata ograje in jih takoj za sabo zapreti, da ne bi ovce zbežale. Otroka sta se zabavala, ker smo se morali velikokrat ustaviti in dati prednost volnastim, prijaznim, a izredno počasnim gospodičnam, ki so se sprehajale po cesti. Čeprav je bila pot malce zamudna, smo bili na koncu vsi zadovoljni, saj so pečine Slieve League ene izmed najvišjih v Evropi, manj znane od Moherskih klifov, so pa po mojem mnenju še lepše. Na 609 metrov visokih morskih stenah, med živozeleno travo, kamni in ovčjimi iztrebki, smo se čutili, kot da bi bili kralji sveta, mogočni, nepremagljivi. Ko smo se končno vrnili v realno življenje, je sledila pot navzdol, ovce, čakanje, odpiranje in zapiranje ograje; dobro počutje in navdušeno kramljanje otrok sta nas tako spremljali do starega vikinškega mesta Donegal z gradom in velikim trgom trikotne oblike – The diamond, nato pa le naprej do mesta Sligo z obvezno postajo v temačnem starem pubu in končno do mesta Galway.
Galway City je čisto “bohemsko” mesto na zahodni obali Irske, znano po festivalih, kulturi, uličnih umetnikih, glasbi, pubih in restavracijah. Prav tako je priljubljena obmorska destinacija s čudovitimi plažami in mrežo prijaznih, tlakovanih ulic, barvanih hišnih fasad, trgovinic in kavarn. Tukaj smo imeli tri dni našo bazo v lepem hotelu, v katerem je bil za otroka najbolj navdušujoč bazen. Z bližnjega letališča smo naslednji dan zgodaj zjutraj z majhnim, starim, nestabilnim letalcem “Britten-Norman BN-2 Islander” odleteli na Inis Mor, največjega izmed treh Aranskih otokov. Po strah vzbujajočem pristanku nas je že čakal kombi z voznikom, ki je bil obenem tudi naš turistični vodič, domačin, ki nam je z irskim naglasom veselo pripovedoval o glavnih znamenitostih otoka. Izvedeli smo, da živi na otoku 1200 ljudi, ki govorijo predvsem irsko, in da je veliko konjev in ovac. Na otoku je samo ena trgovina jestvin in en pub, poštni urad je poleti odprt dvakrat v tednu, pozimi le enkrat. V dveh trgovinah so turistom na voljo tradicionalni izdelki iz volne, v divjini živijo zajci, lisic ni, jazbecev niti. Veliko kilometrov dolga veriga starih kamnitih zidov obdaja majhna polja za živino, in čeprav je otok res majhen, je bilo vseeno dovolj prostora za sedem cerkva, od katerih so zdaj vidne le še ruševine. To nam je pokazal naš simpatični vodič, na Inis Mor pa so nas najbolj prevzele predvsem ruševine starodavne utrdbe Dun Aengus, trdnjave iz bronaste in železne dobe, ki stoji na robu pečine na višini 100 metrov s krasnim pogledom na Atlantski ocean. Utrdba je sestavljena iz vrste koncentričnih krožnih, 4 metre visokih kamnitih zidov, s premerom približno 50 metrov. Čisto slučajno srečanje, ki nam je še polepšalo dan, je seveda prišlo na vrsto zadnje – na obali smo zagledali skupino tjulnjev, ki jih lahko opazuješ le, če imaš prav posebno srečo. Očitno smo se odločili obiskati Inis Mor na pravi dan!

21.09.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!