Taki smo (50)

Kdorkoli obišče Irsko, smaragdni otok, deželo gradov, mitov, legend in ponosnih ljudi, se vanjo zaljubi in se prej ali slej namerava vrniti, podrobneje spoznati njeno zgodovino in naravne lepote.
Severna obala Irske je nekaj posebnega, magičnega, občudovanja vrednega. Tukaj se srečata na eni strani severni Atlantik, ki s svojo silo razjeda obrežne pečine, in na drugi, vzhodi strani, pokrajina mogočnih klifov, kamnitih plaž in ribiških naselij. Med našim potovanjem smo skušali nameniti dovolj časa tako raziskovanju največjih irskih mest in manjših vasic kot tudi občudovanju izjemnih naravnih znamenitosti. Po ogledu Belfasta smo se napotili po čudoviti Causeway Coastal Route, cesti, ki se razteza po nazobčani vzhodni obali Severne Irske do mesta Derry oz. Londonderry. Naravne lepote te pokrajine, kot iz pravljic vzete, že stoletja navdušujejo turiste in navdihujejo pesnike in umetnike. Očarale so tudi nas: bučanje valov, ki z vso silo butajo ob čeri, veter v ušesih in okus po soli na ustnicah bodo v našem spominu ostali za vedno. Na tej cesti je za vsakim ovinkom kaj lepega. Mi smo se z našo Škodo Fabio večkrat ustavljali. Radi smo si ogledovali kraje, kjer so snemali veliko prizorov naše najljubše televizijske nadaljevanke Game of Thrones. Ustavili smo se npr. v kraju Carrick-a-Rede, kjer, 30 metrov nad morjem, preprosti 20-metrski vrvni most povezuje otok Carrick Island s pokrajino Antrim. Nanj se nismo povzpeli, saj je bilo ljudi, ki so pridno čakali v dolgih vrstah, preveč, zato smo raje gledali most od daleč in se nato odpravili naprej proti drugi naravni irski znamenitosti: Giant’s Causeway oz. Velikanovi cesti. To je ena najslikovitejših obalnih atrakcij Severne Irske in je sestavljena iz okoli 40.000 sklopljenih bazaltnih stebrov mnogokotne oblike, ki so nastali pri vulkanskih izbruhih pred okoli 60 milijoni let. Pogostokrat jo omenjajo kot osmo čudo sveta, leta 1986 je bila vpisana na seznam svetovne naravne dediščine UNESCO in kmalu postala ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij Irske. O nastanku Giant’s Causeway obstaja slikovita zgodba, ki govori o dvoboju dveh velikanov iz Irske in Škotske. Velikan Fionn Mac Cumhaill, lovec in bojevnik iz irske mitologije, je ustvaril pot, da bi prišel do Škotske in tam premagal svojega tekmeca Benandonnera, temu pa je uspelo pot porušiti in tako naj bi nastala stopničasta Velikanova cesta. Ni pomembno, ali verjamete v legende ali pa zaupate znanstvenikom, ta kraj je nekaj posebnega: kljub hrupnim množicam turistov, ki se kot nemirne mravljice prekladajo s kamna na kamen, je pogled na “pot” vznemirljiv.
Poleg obale in čeri pa so tukaj še tihe doline, bujni parki in gozdovi ter seveda ruševine starodavnih gradov – Dunluce Castle je eden takih. Ruševine gradu iz 14. stoletja se vzpenjajo 30 metrov nad oceanom, med njimi so prebivali žalostne vile “banshee”, zviti tihotapci in tragični ljubimci že v časih, preden se je del gradu v 17. stoletju med močno nevihto zrušil v morje. Tukaj je bila moja hčerkica vsa iz sebe: navdušeno je hodila med starim zidovjem v upanju, da se ji prikaže kakšna vila. Všeč so ji bili vsi gradovi, razvaline starih bazilik, pa tudi naravne lepote in potovanje z avtomobilom. Ne da bi razumela besedice angleškega jezika, je v avtu najraje poslušala uspešnice skupine The Cranberries in glas “naše” Dolores O’Riordan; njeno pesem Zombie, ki govori o nasilju na Severnem Irskem, smo stalno poslušali vse do mesta Derry oz. Londonderry – kraja, ki je odlična mešanica zgodovinskih dogodkov in kulturnih zanimivosti. Tukaj smo se najprej sprehodili po Peace Bridge, mostu v obliki črke S nad reko Foyle, nato pa smo staro mestno jedro obkrožili kar po njegovem mogočnem zunanjem obzidju. To obzidje je na zahodni strani še vedno ograjeno z visokimi jeklenimi pregradami in bodečo žico, saj ločuje protestantski del mesta, ki je zvest angleški kraljici, od katoliškega, ki se bori za neodvisnost. Ločitev je razvidna že v poimenovanju mesta: Derry za “nacionalists” – katoličane, Londonderry za “unionists” – protestante. Večkrat je mesto imenovano tudi Maiden City oz. “deviško mesto” zaradi svojih visokih zidov, ki so ga branili pred napadi sovražnikov. S teh zidov so v nedeljo, 30. januarja 1972, na dan, ki je prešel v zgodovino kot Bloody Sunday (krvava nedelja), protestanti gledali na katoliško četrt in ploskali britanskim vojakom, ki so streljali na irske ljudi. Irski katoličani so umirjeno korakali po ulicah in manifestirali za neodvisnost Irske in osvoboditev njihovih predstavnikov, ki so bili še neupravičeno aretirani. 13 ljudi je umrlo, 1 človek kasneje v bolnišnici, 16 je bilo ranjenih. S tem dogodkom se je začelo najhujše leto v zgodovini “Troubles” – irskih nemirov, med katerim je v raznih atentatih in napadih umrlo 472 ljudi. Po krvavi nedelji se je veliko Ircev pridružilo organizaciji IRA, ki se je že več let borila zoper britansko okupacijo, ta dan pa je ostal zabeležen v zgodovini Irske in Evrope še posebno zato, ker so se dogodki vrstili pred prisotnimi kamerami in časnikarji. Kljub razvidnemu neupravičenemu nasilju je tedaj angleška kraljica celo nagradila vodjo angleške vojske, 25 let kasneje, med vlado Tonyja Blaira, pa se je začela preiskava, ob koncu katere, leta 2010, so sodniki ravnanje angleških vojakov ostro obsodili.
Med našim obiskom mesta Derry smo videli stenske poslikave, ki pripovedujejo zgodbo tega nesrečnega dne, videli smo visoke železne pregrade, ki še vedno ločujejo mesto, plakate, na katerih so obrazi aretiranih “političnih zapornikov”, in spomenik žrtvam, med katerimi je bilo šest mladoletnih, neoboroženih fantov. Na eni od hiš je bilo naslikano mlado dekle v šolski uniformi, to je bila Annette McGavigan, 14-letna deklica, žrtev angleških vojakov; njena edina krivda je bila ta, da je 6. septembra 1971, po dnevu spopadov in nemirov, s prijateljicami pobirala s tal ostanke gumijastih krogel.