Taki smo (45)

Letos mineva 40 let od rojstva Angležinje Louise Joy Brown. Louise se je poročila leta 2004, 20. decembra 2006 se je rodil njen prvi sin Cameron, leta 2013 se mu je pridružil brat Aiden. Sinova sta bila spočeta po čisto naravni poti, Louise pa je bila kot otrok imenovana “Deklica iz epruvete”, saj je bila prvi dojenček na svetu, spočet v epruveti. Njeni starši Lesley in John Brown so se pred njenim rojstvom kar devet let trudili, da bi spočeli otroka. Ker sta oba imela težave, je Lesley v splošni bolnišnici v Oldhamu obiskala ginekologa Particka Steptoeja in psihologa z univerze v Cambridgeu Roberta Edwardsa. Zdravnika bodočim staršem takrat sploh nista povedala, da je “postopek in vitro” le eksperimentalen in da se po tem postopku ni rodil še noben otrok. Znanstvenika sta poskušala pomagati parom, ki niso mogli imeti otrok, že od leta 1966. Čeprav sta kmalu odkrila, na kakšen način lahko oplodita jajčece, jima je težavo povzročalo vnovično vstavljanje oplojenega jajčeca v maternico. Edwards in Patrick Steptoe sta leta 1968 vendarle končala delo na izvenmaternični oploditvi človeškega jajčeca. V naslednjih letih sta poskušala okrog 80-krat, a so se nosečnosti po nekaj tednih končale. Lesley je bila izjema, uspelo ji je: po nekaj tednih po implantaciji zarodka ni spontano splavila. Louise Joy Brown se je rodila 25. julija 1978, tehtala je 2,608 kg.
Robertu Edwardsu je leta 2010 za njegovo delo Nobelov odbor na inštitutu Karolinska podelil nagrado za medicino. Mediji so ga preimenovali v “očeta” postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo, saj je razvil in utemeljil razvoj in vitro fertilizacije (IVF). Edwards, ki je imel 5 hčera in 11 vnukov, je nekoč dejal, da ga je k delu motivirala želja pomagati ljudem, ki so se soočali z neplodnostjo. Oče IVF postopka je umrl aprila leta 2013. “Na svetu ni večje sreče kot otrok”, je dejal ob prejetju Nobelove nagrade. Izbiro, ki jo je v Stockholmu naredil Nobelov odbor, je ostro kritiziral Sveti sedež, ki je ob tisti priložnosti obtožil biologa, da je njegova študija povzročila razvoj trgovanja z jajčeci, veliko število v zmrzovalnikih zapuščenih zarodkov, ki bodo le v najsrečnejših primerih prenešeni v maternice bodočih mamic, nosečnosti prestarih žensk in rojstva otrok iz maternic “v najem”. Katoliška Cerkev je takrat izrazila zaskrbljenost zaradi možnosti, da bi razširjenost in razvoj tehnik za umetno oploditev lahko privedla do fizične in psihološke zlorabe žensk, katerih telesa niso zgolj “tovarne za dojenčke”, obenem pa je povsem razumljiva izbira parov, ki se zatečejo k medicini, ker si z vsem srcem želijo dojenčka.
Kljub kritikam se je s pomočjo IVF postopka od prve deklice v epruveti dalje rodilo okoli 8 milijonov otrok. To je podatek, ki so ga sporočili javnosti raziskovalci inštituta ESHRE (The European Society of Human Reproduction and Embryology), ki je organiziral na začetku julija 2018 v Barceloni 34. kongres. Najnovejše raziskave prikazujejo velik porastek uporabe tehnike IVF pri zdravljenju neplodnosti – več kot pol milijona otrok se vsako leto rodi s pomočjo različnih tehnik za umetno oploditev. V Evropi je Španija na prvem mestu glede zdravljenja neplodnosti (119.875 posegov samo v letu 2015), sledijo ji Rusija (110.723 posegov), Nemčija (96.512) in Francija (93.918).
Tehnike in vitro oploditve postavljajo resna moralna vprašanja v zvezi s spoštovanjem človeškega življenja in dostojanstva človeškega razmnoževanja, saj nekatere od teh vključujejo izbiro in uničevanje človeških bitij v biološkem stanju zarodkov, ki so večkrat obravnavani le kot predmeti. Temeljna etična načela za ocenjevanje sprejemljivosti določenega postopka naj bi bila razmerje med spočetjem otroka in kontekstom ljubezni med zakoncema in obenem potrditev dostojanstva in nedotakljivosti človeškega življenja že od nastanka. Izhajajoč iz teh nedotakljivih vrednot človeštva, je nujno potrebno, da vsako situacijo in vsako medicinsko tehniko posebej obravnavamo.
Kot mamica dveh otrok sem prepričana, da je v večini primerov želja po naraščaju prirojena v človeku. Ljubezen med zakoncema je po naravi odprta za sprejemanje daru življenja, ki izpopolni odnos med moškim in žensko, ki iz para ustvari družino. Človeški želji po zanositvi pa lahko nasprotujejo bolj ali manj resne težave s plodnostjo in v teh primerih medicina upravičeno pomaga paru. Nujno potrebno se mi zdi nadzorovati vse primere, v katerih lahko pride do zlorabe ženskega telesa in človeškega zarodka, težko in neprimerno pa je soditi in obtoževati pare, ki stremijo po sreči in s pomočjo IVF skušajo uresničiti svojo željo po popolnosti družine.